Hitre zanimivosti
    ocena bralcev
    0 od 0

    Marjeta je sedela z upognjenimi rameni, kot da prenaša veliko breme na njih. Njene oči, njen obraz, njen glas – vse je odražalo veliko žalost, bolečino in krivdo.

    »Nosečnost me je presenetila, vendar nisem niti za hip razmišljala, da ne bi hotela obdržati otroka. Bila sem v stanju nekakšne zamaknjenosti. Šele po nekaj mesecih me je z vso bolečino zadelo spoznanje, da nimam osnovnih pogojev, da bi lahko dala otroku srečno otroštvo. Boleče se je pokazalo v vsej jasnosti, da s partnerjem nimava skoraj ničesar skupnega in da se nanj ne morem zanesti. Zelo sem trpela. Vendar to trpljenje ni bilo nič v primerjavi s tistim kasneje, ko sem sina že rodila. Kot da že od prvega trenutka nekako nisva spadala skupaj. Zavračal je moje mleko, bruhal po njem, zato so mi zdravniki svetovali, naj ga začnem hraniti s stekleničko. Jaz sem imela pa toliko mleka, da bi lahko nahranila dva otroka. Najin bioritem je bil popolnoma nasproten: ko sem bila budna in polna energije, je spal. Ko sem bila utrujena in izčrpana, je bedel. Vsa ta različnost se je z leti samo še stopnjevala in poglabljala. Največja bolečina mojega življenja je ta, da svojemu sinu, ki ga srčno ljubim, ne znam dati občutka bližine. Nisva si blizu, ne čutiva medsebojne povezave. Še to bi prenesla, če me ne bi lomilo breme njegove bolečine zaradi tega. Dala bi dušo in srce zanj, vendar je tako kot da bi bila med nama nevidna steklena stena.«

    Včasih se usoda zelo kruto poigra s starši in otroki. Največja bolečina, ki jo lahko doživita tako otrok kot starš je ta, da se nikakor ne ujameta. Da preprosto nista na isti valovni dolžini (kar se zelo jasno pokaže iz astrologije in numerologije). Karkoli mama naredi, je narobe. Čuti, da otrok trpi in vendar mu ne more dati tega, kar otrok potrebuje in želi. Ne more mu dati bližine. Ko skuša ugoditi njegovi potrebi, jo otrok zavrne. Kot da bi skupaj živela ptič in riba. Vsak živi v svojem svetu, v svojem elementu. Na obeh straneh je bolečina, razočaranje, krivda, ki oba razžira od znotraj kot piranja.

    Kot numerologinja opažam kar nekaj takšnih družin. Bolečih odnosov med ljudmi, ki na energetski ravni preprosto niso kompatibilni, čeprav jih vežejo najtesnejše krvne vezi.  Če mama izkazuje otroku ljubezen, kakršno ima in pozna, se otrok duši in beži stran. Mati zbegana gleda njegovo trpljenje ter se sprašuje, kaj storiti. Stopiti korak bliže ali raje korak stran? Da bo za otroka bolje. In karkoli naredi, mu povzroči bolečino.

    Mislim, da je to najtežja preizkušnja, ki jo človek lahko doživi. Predvsem mama je prvo in večinoma edino pribežališče, azil za otroka, ki potrebuje občutek povezanosti s svojo mamo. To mu daje občutek pripadnosti in varnosti.

    Tukaj so vsi psihološki nasveti nekako skoraj neuporabni. Delujejo, dokler se starš noro trudi in dobesedno skoraj zleze iz svoje kože. Samo, da bi lahko dal otroku, kar ta potrebuje. Nežnost, ljubezen, bližino. Je kot riba, ki skače v zrak, da bi lahko bila vsaj malo s svojim ptičkom. Vendar je bližina zelo kratkotrajna. Le dokler se zavestno trudi iz petnih žil. Ob prvem spontanem odzivu, se ta krhki most poruši. Ta spontanost je lahko tudi smeh, šala, zabava, ne le postavljanje omejitev. Marjeta je tako opisala: »Otrok te gleda, kot da si padel iz drugega sveta. Zareže te ostra bolečina, ko veš, da greš otroku preprosto na živce. Bližine ni, ne glede na ves trud, ki si ga vložil.« Iz navideznega ujemanja je dovolj ena sama beseda, ena gesta in spet strmita drug v drugega iz nasprotnih bregov razumevanja.  

    In odraščajoči otrok tiho pove: »Vem, da se je mama trudila. Toda jaz sem bil vedno sam. Kadarkoli mi je bilo hudo, sem čutil, da sem v srcu popolnoma sam. Nikogar nimam, nikamor ne pašem.«

    Mnogi od takšnih otrok postanejo pravi razvajenci. Mame opravljajo namesto njih stvari, jih zagovarjajo, razvajajo… vse zato, ker čutijo, da otrok trpi. In ne vedo, kaj narediti, da bi pokrpale to praznino v duši. Ker si niso blizu, čutijo, da mu ne smejo postavljati zahtev in omejitev. Hodijo okrog otroka po prstih, da bi vsaj malo omilile bolečino v srcu. Otrok pa odrašča v razvajenega smrkavca, ki nima nobenega čuta ne do drugih, ne do staršev. Na zunaj aroganca, znotraj praznina. Edino skupno čustvo pa je krivda, ki razžira še tisti košček zdravega odnosa, ki je ostal.

    Nimam pravega nasveta, kaj storiti. Morda je najbolje, da sprejmemo aksiom, da si otrok vedno najde pravega starša, kakršnega potrebuje. Ne vem, zakaj imajo mnogi ljudje tako težko, celo kruto življenje. Kajti pomanjkanje bližine z mamo otroka vedno močno zaznamuje. Poškodbe duše se vlečejo v odrasla leta. Takšno razmerje je huda preizkušnja za oba. Morda bo mama naredila več dobrega za otroka, če zaradi njega ne bo »skakala iz svoje kože«. Da izraža veliko nežnosti in ljubezni do sebe. Da, najprej do sebe, šele potem do otroka. Tako mu daje neverbani vzor, da ima vso pravico, da se ima rad in se ceni. Nikar ne nižajte pričakovanj in zahtev do otroka. Če boste preveč popustljive, otrok iz sebe ne bo razvil pravih lastnosti za uspeh. Sprejmite dejstvo, da ste riba in vaš otrok je ptič. Ne silite njega, da postane nekdo, kar ni in tudi od sebe tega ne zahtevajte. Na ta način boste zgolj izgubile svojo dušo. Bodite, kar ste. Največ, kar lahko storite za oba je to, da se znebite občutkov krivde. Tudi, če ne čutite bližine z otrokom, ga imejte rade na svoj način in predvsem se znebite občutkov krivde.

    Če vas zanima kaj več o numerologiji, vas vabim v Šolo numerologije, ki se začne 18. aprila v Domžalah. Več onformacij najdete na www.numeros.si.

    ocena bralcev
    0 od 0

    Preden greš... ↓

    Bi brezplačno analizo osebnostnega tipa?

    ✅ Hitro izboljšaj odnose ✅ 100% deluje

    Poznaš svoj osebnostni tip?

    Kaj pa od partnerja ali otrok?
    ✅ Hitro izboljšaj odnose ✅ 100% deluje