Želim si, da bi se zavedali življenja, ki ga živimo. Da bi razumeli pomen besed, ki jih izustimo, čustev, ki jih izkažemo in gest, ki jih oblikujemo.
Želim si, da bi otroke vzgajali v duhu dobrega potenciala in pozitivne samopodobe; ne pa da jih pri kosilu pitamo s hrano in uporabljamo stavke, kot so: »Daj še eno žlico, da mami ne bo jezna.« Tako otroku takoj odvzamemo že tako majhno moč, s katero se odloča in čuti, če je lačen ali ne. Mi smo tisti, ki odločamo, koliko je kdo lačen ali kako kdo čuti ali kako se naj obnaša. Mi smo tisti, ki vemo kaj je dobro za naš podmladek. Verjetno je to res. A to tudi pomeni, da čisto deklasiramo voljo in želje otrok? Kako pa naj potem pričakujemo, da se bodo znali sami odločati, če jim celo mi »znamo« povedati, kako lačni so?
Sistem tak način razmišljanja označuje s širokim pojmom – permisivna vzgoja, kar pomeni, da je otroku dovoljeno »nekaj več«. Če ta »več« pomeni, da se lahko otrok odstrani od mize, ko je sit in ni primoran pojesti vsega kar smo mu servirali ter, če to pomeni, da otrok izrazi svojo voljo in mnenje, ki je v nasprotju z obnašanjem, ki si ga želijo odrasli in so lahko zaradi tega kdaj osramočeni – potem sem takoj za. Ne užalimo se za stvari in znanje, katere smo otroku priučili mi sami.
Po mojem mnenju nas vzorci, ki jih prenašamo skozi generacije in sistem v katerem živimo, silijo, da gledamo samo na zunanje, materialno in platonsko vedenje. Ne zavedamo se dejstva, da je vsaka oseba samostojna duša, ki se povečini razlikuje od ostalih akterjev družine. In naša primarna naloga je da sprejememo to dušo medse, ne glede na to, katere karakterne lastnosti je pripeljala s seboj. In ne spreminjajmo ljudi, samo zato, ker mislimo, da jih lahko in ker bi tako bilo prav. Ker so tako naši starši delali z nami in njihovi z njimi. Ne stresajmo strahu in lastne nemoči na njih, ker jim s tem vsiljujemo krivdo in slabo vest.
Ne glede na to koliko smo stari in v katerem stadiju življenja trenutno obstajamo, se naučimo samostojnega, zavestnega življenja. In tega se bodo naši otroci učili od nas. Namesto, da se bolezensko navezujemo na ljudi, ker mislimo, da brez njih ne znamo obstajati – razmislimo, če to za nas dejansko drži. Vidimo, da znamo obstajati in živeti sami. Ker smo se rodili sami, ker razmišljamo in delujemo sami in tako znamo biti sami. Kaj se zgodi takrat, ko nas ljudje, na katere se tako obešamo, zapustijo ali umrejo? A takrat tudi mi nehamo obstajati? Ali nas to popolnoma sesuje?
Zapomnite si – sami sebi ste dovolj. Tako sem tudi jaz sama sebi dovolj. Ker sem najprej jaz, moje želje in vizije, moje misli in volja… šele nato ostalo. Kdo pa bo živel namesto mene, če ne jaz? Nihče.
In tega se zavedajte – vsak dan, ves dan.
Namaste!
Sem Barbara – Reiki mojstrica in učiteljica, inspiracijska svetovalka, pisateljica, blogerka in oboževalka meditacije. Odkar pomnim iščem smisel življenja, raziskujem in delim nasvete. Spreminjam življenje na bolje in predvsem motiviram ljudi, da postanejo najboljša različica sebe. Na svoji Facebook strani Mistika Duha objavljam dnevna intuitivna sporočila in vnašam pozitivnost v svet okoli sebe.