Odnosi so in bodo vedno obstajali… z nekaterimi ljudmi naša pot traja dlje časa, z drugimi malo manj… Ljudje, ki nam veliko pomenijo prihajajo in odhajajo… to je pač življenje… vedno znova se od koga poslovimo, da lahko spoznamo nove osebe, ki s sabo prinašajo bogastvo…
Vsekakor nam je vsaka oseba poslana na pot z določenim namenom, ki ga največkrat opazimo šele kasneje, ko na odnos lahko pogledamo z razdalje… Ob razhodih in končevanju takšnih ali drugačnih odnosov v nas obstajajo občutki in čustva s katerimi se moramo soočiti… vsakdo ima svoj način soočanja, poleg tega pa ima prav vsakdo svoj tempo izpuščanja odnosa in preteklosti… nekateri to zmorejo hitreje, spet drugi potrebujemo več časa, da sprejmemo realnost in da najdemo smisel določenega odnosa… Ob tem je definitivno lahko v pomoč zavedanje, da sem ob pravem trenutku na pravem mestu ter da se vse zgodi z razlogom.
Čustvena osvoboditev je proces, ki ni lahek, še posebej, če smo se na osebo močno in pretirano navezali in živeli samo zanj- kot zenske rade delamo. Ko namreč v odnosu začnemo pozabljati nase in delamo vse samo zaradi tega, da bi bil on srečen, s tem nezavedno začnemo izgubljati sebe in niti ne vemo več, kdo smo brez njega. To se danes dogaja res pogosto. Postavi se mi vprašanje: ali moški to pričakuje od mene? Mislim, da ne! Same se odločimo za ta način delovanja, ker se ne cenimo dovolj in ker v sebi nosimo vzorec, da nismo dovolj dobre. In ko je ob nas moški, ki nam podari kanček ljubezni, se je oklenemo in smo pripravljene storiti vse, da bi nas imel še bolj rad… verjetno se v tem najde veliko žensk, saj se rade vrtimo v krogih čustveno napornih odnosov in dram. Ko se začnemo zavedati, kako smo začele “padati navzdol” se lahko zgodi preobrat: zavedanje tega koliko mi je zares pomembno moje počutje in koliko sem zares pomembna sama sebi. To lahko sprejmemo šele, ko se znajdemo v lastnem grobu- ko pademo tako globoko, da smo same sebe popolnoma dotolkle in poti navzdol ni več, ampak obstaja samo še pot navzgor. So moški res vredni tega? To vprašanje ni ravno primerno, ker delamo tisto, kar potrebujemo zavedno ali nezavedno. Čeprav se nam zdi, da vztrajamo v takšnih razmerah zaradi drugih, sem prepričana, da dejansko globoko v sebi potrebujemo to čustveno dramo, da se nečesa naučimo in da lahko spet najdemo sebe.
Vsaka pot navzdol je obenem tudi pot navzgor, ko si dovolim vse, kar globoko v sebi potrebujem- pa čeprav je to oblika manipulacije ali zatajevanje sebe. Sele čez čas namreč lahko vidim vse razumsko in opazim dragulje padanja navzdol in vsega, kar mi takšen odnos odseva: kaže mi negativno podobo o sebi in nesprejemanje sebe ter zavedanja, kaj pomeni ljubezen do sebe. Resnično težko je izpustiti in zapustiti vse to “udobje” drame, ker se tega navadimo in niti ne želimo iti ven, saj nam je kljub vsemu najbolj domače in si niti ne znamo predstavljati, da obstaja svoboda in lahkotnost bivanja brez vseh kalvarij in križev, ki si jih same nalagamo.
Kot rada ponavljam, je to preslikava odnosa s starši. Vse to so vzorci ljubezni in odnosov, ki smo jih prejeli in se jih naučili v otroštvu. Vendar pa iz teh vzorcev lahko izstopimo, ko se za to odločimo.
Ena izmed poti je predelovanje občutkov in soočenje z otroškimi travmami ob zapustitvi staršev- ko smo si v sebi ustvarili miselnost, da nismo dovolj dobre, če nas je eden izmed staršev zapustil, predvsem pa miselnost, da si moramo ljubezen zaslužiti. Preseneča me, kako močno je to zakoreninjeno v nas. Zato je prav sprememba miselnosti tista, ki me vodi nazaj k sebi. Ne glede na to, koliko sem se sposobna soočiti s svojimi preteklimi občutki, ki nimajo povezave z realnostjo, pa je ravno sprememba miselnosti tista, ki me pelje k ozdravljenju, da takšnih odnosov ne potrebujem več. Tu se pojavi ljubezen do sebe in samozavest- koliko sem vredna? Čeprav sebe ne cenim, lahko z vztrajnostjo to kadarkoli spremenim- bistvena je samo odločitev.
Danes obstaja mnogo načinov, kako okrepiti samozavest-začnem lahko že s tem, da se vsak dan objamem in da si postopoma začnem ustvarjati taksen odnos kot ga imam z osebo, ki mi največ pomeni- kar pomeni, da sem do sebe nežna, ljubeča in pozorna in namesto da drugemu podarjam vso ljubezen, jo začnem naklanjati sebi. Ko sem pozorna na svoje potrebe ter ko se začnem zavedati, kaj v določenem trenutku potrebujem, si to poskušam dati- ko si npr želim objem od nekoga, si ga podarim sama. Tako postopno začnem prihajati nazaj k sebi in spontano lahko začnem izpuščati odnos, ki mi škoduje. Zato ni vprašanje, kako naj izpustim nekoga ampak kako naj spet najdem sebe. Ko se osredotočim na to, pretekli odnos ni več tako pomemben in se začne izgubljati. Vsekakor pa je to dolgotrajen proces, ki lahko traja nekaj let- začnem lahko že danes z odločitvijo, da želim biti pozorna na svoje potrebe in da želim obuditi ljubezen do sebe. Čeprav me čaka trdo delo, vem da je mogoče zgraditi najlepši odnos s sabo. Prvi korak je narejen, ko se zavedam, da to želim storiti in ko se usmerim v to, da začnem skrbeti za svoje sproščanje, za dnevno boljše počutje in za to, da se umaknem od stvari, ki mi škodujejo ter se ob njih ne počutim dobro. Lahko poiščem ljudi, ki so mi v oporo in ob katerih se dobro počutim ter z njimi spet lahko odkrijem, da je življenje uživanje.
Naj bo nase življenje usmerjeno v lepoto sproščenega uživanja in drobnih radosti, saj tako lažje izpustimo vso dramo, ki je ne potrebujemo in si ustvarjamo svobodo.
Naj zaključim z mislijo Ivane Kuzmanović: Odkar sem se vzljubila, sem se osvobodila vsega, kar ni zdravo zame: hrane, ljudi, stvari, situacij in vsega ostalega, kar me je vleklo proti dnu in stran od same sebe. V začetku sem to imenovala »zdravi egoizem«, danes pa vem, da je to LJUBEZEN DO SAME SEBE.«
Sem ženska, ki se zelo rada izraža skozi pisanje, ker se mi zdi terapevtsko. V sebi iščem in brskam za neodkritimi zakladi ter se trudim predelovati vse, kar se mi pojavlja in me skuša oddaljevati od sedanjega trenutka. Zanimajo me predvsem odnosi in ljubezen do sebe, ker se mi zdi, da nam tega danes primanjkuje- zato želim s pisanjem ozaveščati in se dotikati tem, ki sicer v javnosti niso tako znane. To delo me sprošča, napolnjuje in uči