Ženske smo tiste, ki nam je v odnosu pomembna tudi telesna urejenost, saj tudi preko telesa prihajamo bližje svojemu partnerju, poleg tega pa tudi preko videza nekako gradimo samozavest. Vendar je ob tem potrebna previdnost. Je telo lahko moj najboljši prijatelj ali ga le izrabljam, da me opazijo in sledim modnim smernicam zato, da bi zadostila svojim čustvenim potrebam po potrditvi in sprejetosti?
Telo mi izraža vse, kar čutim, doživljam. Mogoče je govorica telesa najbolj izrazita, ko mi izraža strahove ali pa ko me preplavi veselje in bi telo plesalo in poskakovalo. Nekateri drugi občutki niso tako zelo izraziti in jih tudi telo težje izrazi. Znam prisluhniti svojemu telesu in mu dati pomembnost?
Kako priti v stik s svojim telesom, kaj nas telo uči in o sprejemanju svojega telesa nam razkriva mentorica Anja Weber, ki pomaga, da spet najdemo sebe.
Anja, dajemo danes dovolj poudarka na svoje telo?
»Iskreno mislim, da ne. Vsaj ne v tej meri, kot jaz danes razumem stik s telesom. Vsekakor se pogled na telo spreminja in med ljudmi opažam veliko več stika s telesom, mislim pa, da nam manjka poglobljenega stika v smislu zaupanja, sprejemanja telesnih občutkov, vsega, kar telo vsakodnevno izraža v komunikaciji. Tega glasu telesa še ne znamo tako zelo slišati, čeprav je okrog mene vedno večji krog ljudi, ki pa se tega že zaveda in tako tudi živi. Še vedno pa večini ljudi telo služi, kot orodje za doseganje ciljev uma v življenju.»
Kakšen odnos do telesa so imeli naše babice in dedki?
»Seveda se odnos do sebe in telesa prenaša iz generacije v generacijo in prav gotovo se odnos, ki so ga imeli včasih se razlikuje od odnosa, ki ga imamo danes. Je pa sigurno težko primerjati med seboj čas včasih in čas danes. Gre za popolnoma drugačen način življenja. Naše babice in dedki so se v veliki večini morali delati za preživetje, danes pa imamo ljudje priložnost, da rastemo, se razvijamo in spoznavamo na popolnoma drugačen način. Ne vsi,a večina. Pri tem velja poudariti, da v času prvih kultur so ljudje živeli v stiku s seboj, naravnimi cikli, s svojimi telesi. O inteligenci telesa in sposobnostih so vedeli več, kot pa se mi danes zavedamo. Veljalo je izjemno spoštovanje modrosti, ki leži v vsakem posamezniku. Vzdrževanju stika s seboj in svojimi telesi so namenjali veliko časa in pozornosti.«
Kaj pomeni spoštovati telo?
»Spoštovanje telesa zame pomeni, da ga sprejmem takšnega kot je- v smislu vseh stanj in občutkov, v katerih se znajdem v določenem trenutku. Mediji in družba nam dajejo zgled, kako naj bi telo izgledalo, ampak dejstvo je, da pogosto niti nismo blizu tem idealom in zato se mi zdi toliko bolj pomembno, da se znam sprejeti v vsakem trenutku ne glede na zunanje vplive in to je tisto, kar zame pomeni spoštovanje telesa. Da si upam priznati kako se počutim in da si upam dati tisto kar potrebujem. Enkrat je to počitek, drugič je sprehod, tretjič je ples. In na ta način krepim vez. Da prisluhnem in se ustavim.«
Kdaj si ti postala pozorna na svoje telo?
»Kot otrok sem bila zelo v stiku s telesom. Ampak sem kasneje stik zgubila, tudi skozi šport, ko sem 12 let trenirala odbojko- kljub temu, da sem mislila, da ga imam in klub temu, da je veliko zmoglo v športnem udejstvovanju. Moja športna izkušnja mi je pokazala, da je telo sicer zmoglo veliko naporov, ampak meni in telesu način na katerega smo bile takrat trenirane ni najbolj ustrezal. Danes teh pritiskov in ekstremov ne bi več zmogla. Ob takšnih naporih in vrhunskem športu greš čez sebe, čez svoje zmožnosti. In če ni pravega pristopa se to nekje pozna. Posledice na telesu so vidne v prihodnosti, če ne preje.
Kot športnica sem absolutno premalo časa namenila za regeneracijo in počitek. Enostavno sem bila stalno v pogonu. Že zelo zgodaj mi je telo sporočalo preko bolečin in poškodb, da nekaj ni ok. Ampak takrat na to nisem bila toliko pozorna. Predvsem na to, da bi odkrila vzrok poškodbe. Poškodba je bila kot simptom in ni se zgodilo redko, da smo ga povozile s tableto. Tekmo je bilo potrebno odigrat, priložnosti je bilo potrebno izkoristiti. Doseganje rezultatov ima posledico in tudi gibi telesa, ki so nesorazmerni, kar pri odbojki so, pustijo svoj pečat na dolgi rok.
Resnično sem stik s telesom obnovila med časom prve nosečnosti oz. po njej. Namreč moje telo se je v nosečnosti pričelo upirati sedenju in 10 urnemu delu. Z otekanjem in drugimi nevšečnostmi mi je pokazalo, da nekaj ni ok. Da bo potrebno nekaj spremeniti. Takrat mi je notranji glas rekel, da nekaj pa ni čisto ok kar se dogaja in da je lahko drugače. V resnici sem delala proti telesu, njegovemu naravnemu ritmu in otrok v mojem trebuščku mi je sporočal, da potrebuje mojo pozornost, mojo prisotnost in prav tako telo. Bil je klic, ki je bil popolnoma naraven in prvinski. To je bil klic, ki je krepil vez, ki jo vsaka mama potrebuje za porod. Da bi se ta lahko zgodil čimbolj naravno in spontano.
In ravno v tem, ko sem spoznala, da delam proti telesu, sem spet našla pot k sebi in k temu, kako ravnam s svojim telesom. Začela sem odkrivati, kaj se mi dogaja, kaj mi telo sporoča in se učiti ponovnega stika. Bila sem primorana čutiti in se odpreti. Če sem bila do takrat prepričana, da je moje telo samoumnevno in zmore vse, mi je sedaj pokazalo kako ranljivo in občutljivo je lahko in kako ranljiva in občutljiva sem lahko sama. Še vedno se učim kako slišati svoje telo ter kaj mi sporoča preko različnih situacij in vedno me preseneti, kako močno telo govori.«
Kaj ti pomeni telo?
»Je moj največji učitelj. Uči me kaj sem jaz in moja resnica. Skozi vsakodnevno življenje, v odnosu do partnerja, hrane, športa in vsega kjer živim. Je moje ogrodje, oklep v katerega se lahko skrijem, najbolj intimni partner, zavetje, vir informacij, bitje s katerim se pogovarjam in poleg mojih navihančkov največji učitelj o meni sami.«
Kdaj in zakaj si se odločila, da se želiš posvetit telesu tudi v poklicu?
»Turizem zahteva celega človeka. Si ali nisi. Noč in dan. Če resnično želiš biti tam s srcem. Seveda je vse odvisno od prioritet in starosti. Z delom sem pričela mlada, 18 let in delo mi je bilo v veliko veselje in izziv. 11 let dela v turizmu, med drugim tudi v tujini, na terenu, vodenja po svetu ne bi zamenjala za nič na svetu. Bila je življenjska izkušnja. Po prvi nosečnosti sem začutila, da to ni več to, kar jaz želim. Nisem več želela biti popolnoma predana službi, ker se mi je življenje spremenilo. V nekakšnem smislu bi nadaljevanje na tem delavnem mestu zame pomenilo »smrt«. Nisem zmogla več biti v tem okolju in bi dolgoročno začela v sebi umirati. S podporo partnerja sem poslušala sebe in poskusila nekaj novega. Bistveno tu se mi zdi zares prisluhniti sebi in iti naprej. Sedaj s svojim zgledom in prehojeno potjo želim opogumiti ljudi, da prenehajo biti bitke s svojimi telesi in njihovimi sporočili. se ponovno povežejo s svojimi telesi ter se naučijo čutiti in prepoznati sporočila, ki jih ta vsakodnevno prenašajo in šepetajo.«
Naša telesa odsevajo našo zgodbo- v kakšnem smislu?
»Vsako naše čustvo sproži določen odziv v telesu in prav tako tudi vsaka misel, ki se nam pojavi sproži odziv. Ob pogledu na človeka lahko vidimo na kakšen način deluje, po drži telesa, po obrazni mimiki je razvidno vse. Vse življenjske situacije, vse trenutne situacije so razvidne na telesu npr skozi premikanje rok, nog, skozi držo telesa. In to je naša zgodba.« Naše telo nam vsak trenutek govori o tem kako se resnično počutimo. Ali smo odprti, se bojimo, sprejemamo, se upiramo, čutimo jezo. To je naraven proces in vzorci gibanja in delovanja, ki jih ob tem zavzemamo se pričnejo skozi leta odražati na telesu.«
Občutki so lahko tudi breme telesu. Kaj lahko storimo?
»Občutki so in bodo del nas. Lahko bi rekla, da so naši veliki prijatelji in nam kažejo, kaj se v resnici v nas dogaja. Pomembno je, da dopustimo občutkom teči, da se proti njim ne borimo, jih ne obsojamo in ne želimo od njih bežat. To je v vsakdanjem življenju pogosto potisnjeno daleč na stran in občutki tako postanejo ujeti v naših telesih ter sčasoma se pojavijo blokade. V veliki večini nas nihče ni učil kako občutke sprejemati, ravno obratno- nekako smo se naučili, da je bolje, če ne čutimo, da je bolje da si razumsko razložimo. In sedaj je na nas koliko si dovolimo ustvariti prostora, da občutke začutimo namesto, da jim želimo ubežati, jih preslišati.
Prvi korak je sigurno, da se ustavimo in si dovolimo čutiti kaj se v nas dogaja… Drugi korak- ki je lahko velik izziv- je, da ostajamo odprti ne glede na to, kaj se pretaka po našem telesu, ne glede na to kako močni so občutki. Objemati, ljubeče stati ob sebi in čakati da mine. Kot bi objemali majhnega otroka, ki joka in potrebuje nežnost in objem, da se počuti varnega, sprejetega in razumljenega. Ko to mine se lahko pogovorimo z notranjim otrokom kaj potrebuje, kaj občuti, kje občuti in nato, kaj je tista akcija, ki je najbolj prijazna, ki te najbolj podpre po tem, ko se ustaviš in dobesedno objameš sebe takšen kot si.
Kaj je tisto, kar daje največ življenja najprej tebi in nato tudi drugim? To se meni zdi ključni korak: da narediš nato drugačno akcijo, kot bi jo pod vtisom čustev naredil. Potem je ta akcija povsem drugačna, zdrava in sem prepričana v najvišje dobro posameznika. In takšne zdrave akcije spreminjajo možganske povezave in stare navade in vzorce, ki smo jih sprejeli za svoje. Seveda z utrjevanjem :-)«
Kako po tvojem mnenju današnji tempo vpliva na nas odnos do telesa?
»Način življenja vsekakor spodbuja to, da gremo čim dlje stran od svojih teles in nas spodbuja, da čimmanj čutimo. Iskren stik s telesom pomeni iskren stik sam s seboj in takrat v sebi vidiš koliko si močan oz. kje si šibak. In več kot imaš stika s seboj manj se pustiš voditi, usmerjati in to ni OK, vsaj za zunanji svet ne. Današnji način življenja in delovanja vsekakor ne deluje prijazno in nas vodi daleč stran od nas samih. So posamezniki, ki se sicer tega zavedajo In poslušajo sebe.
Načinov kako se vrniti k svojemu telesu je ogromno. Tehnik oz. pristopov je zelo veliko. Vprašanje je kaj je za koga v določeni situaciji primerno oz. tisto kar ga lahko podpre, mu da zagon za nov korak. Kaj je tisto pravo? Ni univerzalnega recepta za vse, ker je vse odvisno od različnih dejavnikov, najbolj pa od notranje kapacitete posameznika in njegove trenutne življenjske situacije.
Sama največkrat uporabljam stik z dihanjem. Opazovanje dihanja mi največkrat še največ pove o mojem notranjem stanju. Tistemu iskrenemu notranjemu stanju za katerega ne obstaja maska, ker je ni mogoče imeti. Z pozornostjo na dihu umirim svoje telo oz. um., včasih potrebujem tudi gibalno lekcijo za umirjanje. Različno. Včasih je dovolj meditacija. Spet drugič sprehod in poslušanje ptic,.. Ni pravila, ni vedno enako in skušam slediti tem notranjim impulzom, ki mi vedno povedo kaj je tisti trenutek najbolje zame. Kaj potrebujem? Kaj je tisto, kar resnično potrebujem in ne tisto, kar mislim? Med tem je velika razlika.
Stik s telesom je odločitev in zavezanost. Izbrati jo je potrebno znova in znova in znova. Še posebej, če si bil navajen živeti »izven« telesa v glavi, ne čutiti, biti ločen od resničnega sebe- kar sem jaz bila- potem je resnično potrebno veliko pozornosti usmerjati na del, ki ni vajen stika. Ta del potrebuje veliko negovanja in pozornosti.
Poleg stika z dihanjem, se mi zdi pomembna tišina. Biti sama s sabo v tišini so trenutki, ki mi lahko dajo največ. Žal je danes tega zelo malo in je samo odločitev tista, ki lahko prinese to, da se ne bojim več prisluhniti in se ustaviti. Bolezen je opozorilo telesa, ki me lahko vrne k sebi. »
Manipuliranje s telesom? Kje se pojavlja?
»Manipuliranje s telesom se praktično dogaja vsak trenutek. Vprašanje je ali se tega zavedamo ali ne. Na čisto nezavedno ravni manipuliramo z energijo telesa. Res je, da z zavedanjem in ozaveščanjem je tega vedno manj in vedno bolj redko, a vendar se dogaja. In kje smo se naučili manipulacije? V otroštvu. Da bi bili ljubljeni in sprejeti. In to danes nadaljujemo tudi s tem, da manipuliramo z ljudmi, da izrabljamo telo za ektremne športe, zlorabljamo ga(=sebe) z različnimi odvisnostmi (hrano, čustvi,nakupovanjem,…).
Ko se zavemo manipulacije je potrebno začeti prevzemati odgovornost za svoje občutke in dejanja. To pa ni vedno prijetno, če si priznamo ali ne. Vsekakor ne bi rada govorila o manipulaciji. Ta beseda mi je tuja. Gre za potlačene resnične občutke, ki niso bili uporabljeni v konstruktivne namene ampak destruktivno.«
Obstaja razlika med ženskim in moškim pogledom na telo?
»Uf, težko vprašanje. Imam občutek, da ženske preje pridemo v stik s telesom in svojimi občutki, ker smo že po naravi veliko bolj intuitivna bitja, manj nagnjena k delovanju z umom, smo bolj instinktivna bitja. Kar ne pomeni, da moški niso a vseeno moški delujejo na drugačen način. Moški se svojega telesa pogosto začnejo zavedati šele, ko kaj ne deluje več tako kot bi bilo potrebno(zdi se mi, da okrog 40 leta), ko telo počasi prične sporočati tudi njim, da več ne zmore tempa in jih pogosto ustavi. Nisem strokovnjak na tem področju in govorim predvsem iz svojih lastnih izkušenj in videnj. Obstaja pa vedno več moških, ki se zavedajo tega, kako pomemben je stik in negovanje vezi.«
Kaj želiš poudariti na koncu?
»Mogoče bi še posebej izpostavila, da je pomembno to,da se ljudje pričenjamo ustavljati sami in da ne čakamo, da pride bolezen, upor telesa. Kratke »pavze« in opazovanje tega kar se nam dogaja skozi dan, kako različni dogodki, ljudje vplivajo na nas je lahko čudežno in lahko zelo pripomore, da se pričnemo bolj zavedati sebe. Zavedanje, kaj nam povzroča stres in občutek za to, kdaj je čas za ustaviti se, za počitek, za tišino je zlata vredno. Odložiti telefone, se umakniti za nekaj trenutkov od partnerja, družine…
Vsakdo bo vedel, kaj je njegova pot, ko si bo znal prisluhniti. Pomembna je čimvečja iskrenost do sebe, biti do sebe ljubeča ter da sprejemam tako slabe kot dobre občutke in misli. Vse je učenje, ki se nikoli ne konča. Edina pot ,ki vodi k notranji svobodi je to, da si prisluhnem in si dovolim čutiti. Vse odgovore najdemo v sebi preko občutkov.«
Zaključim lahko le s povabilom, da začnimo poslušati sebe in svoje telo ter se sprejemati. V pomoč je lahko tudi Anjina spletna stran:
http://prisluhni-telesu.si/
Sem ženska, ki se zelo rada izraža skozi pisanje, ker se mi zdi terapevtsko. V sebi iščem in brskam za neodkritimi zakladi ter se trudim predelovati vse, kar se mi pojavlja in me skuša oddaljevati od sedanjega trenutka. Zanimajo me predvsem odnosi in ljubezen do sebe, ker se mi zdi, da nam tega danes primanjkuje- zato želim s pisanjem ozaveščati in se dotikati tem, ki sicer v javnosti niso tako znane. To delo me sprošča, napolnjuje in uči