Podatek, ki me je prvi presunil, ko sem se začela poglabljati v Access Cosnciousness je bil, da 98% čustev, misli in prepričanj ni naših. To pomeni, da večina stvari, s katerimi se ukvarjamo, sploh niso resnične. Pomeni, da smo v večini zlagani. Saj ne, da si tega zavestno želimo, a to nezavedno počnemo. Ker kopiramo naše prednike in vse ostale. Je prišel čas, da črne ovce z dvignjeno glavo začnemo hoditi svojo pot?

Zapisanega podatka ne kupite kar zlepa za svojega. Ničesar kar zapišem pravzaprav ne. Vem tudi, da bo za marsikoga ta podatek skoraj nesprejemljiv (kot je bil zame), a po dveh letih, se z njim veliko bolj strinjam, kot na začetku. Skoraj v celoti. Nisem namreč ravno prepričana glede procentov. Še vedno upam, da je vselej nekaj več mene kot pa da sem v večini iluzija. Ali pa je to zato, ker upam, da sedaj po dveh letih uporabe orodij in procesov Access Consciousnessa celo sem. Vsaj 2 procenta nad povprečjem. 😉

V naši družbi večinoma delujemo iz misli, občutkov in čustev. Zato si na prvo žogo niti ne znamo predstavljati kako bi lahko živeli onkraj ali brez tega. Je to sploh možno? Obstajajo čustva, ki jih dojemamo kot negativna oziroma so nam neprijetna in tistih bi se še morda radi znebili, ampak kaj pa npr. ljubezen in vsi ti občutki ob zaljubljenosti? Tega se po mojem mnenju mariskdo ne bi kar tako rad in zlahka znebil. Na žalost je to vse, kar poznamo ali smo poznali do sedaj. Na žalost je to vrh naše sreče. Ki pa na dolgi rok ni sreča. Priznajmo si. Vedno pogojuje. Od drugega pričakuje. In nekoga drugega postavi na prestol. Nekdo drug je vir naše sreče. To v resnici ne more trajati večno. To je iluzija sreče.

Prava radost nima opraviti s čustvi, mislimi in občutki. Pravo radost lahko čustva, misli in občutki spremljajo. A je to samo izbira. Prava radost izhaja iz sredice našega bitja. Izhaja iz preproste hvaležnosti za vsak trenutek. Ne glede na zunanje okoliščine. Ne glede na naše misli, čustva in občutke. Prava radost je zavedanje, da čustva, misli in občutki niso resnični, da jih lahko zamenjam, odpošljem stran in zaživim po svoje. Vsak trenutek. Tudi sredi najbolj kaotičnega dneva. Lahko rečem: »I quit« in se grem drugo igro. Mi smo igralci svojih življenj. Mi! Ne naš šef, ne naši otroci, ne naši partnerji, ne ljudje, ki jih ljubimo niti tisti, ki jih morebiti sovražimo. Na koncu smo mi tisti, ki jim pripišemo katerokoli oznako in damo katerikoli pomen.

Mi smo središče svojega Vesolja. Ustvarjamo ga s svojimi mislimi, čustvi in občutki. Oziroma s tujimi, saj v resnici še naši niso, ker jih samo kot gromozanski radarji pobiramo iz okolice od dneva, ko smo bili spočeti, pa še prej.

Kaj če ničesar, kar se nam dogaja ne bi več vzeli kot resničnega? Ampak kot zanimiv pogled? Ker to tudi je. Samo pogled je, ki smo ga v večini primerov povzeli od drugih ljudi. Če že ustvarjamo poglede, bi bilo morda vsaj smotrno ugotoviti, kateri je pogled, ki ga želimo zavzeti? Kateri pogledi nam bodo pomagali ustvariti življenje po naši meri? Kako bi živeli, če bi resnično živeli sebe? Kako bi ustvarjali denar? Kakšna razmerja bi imeli? Kakšno življenje bi ustvarili, če bi ga skreirali po svoje? Kaj če je možno? In kaj če so nam najbolj na poti ravno misli, pogledi, čustva in avtomatizmi, ki smo jih povzeli od drugih?

P.s. Tale prispevek je nastal po mojem opoldanskem počitku (dremežu) in meditaciji. Med mojim uradnim delovnim časom. Ki si ga kot s.p. odrejam sama. Obstajajo dnevi in tedni, ko to počenjam lažje in dnevi ter tedni, ko delujem iz misli (glave), ko se zdi, da se bo svet sesul oziroma moj posel ne bo tekel, če ne bom stalno miselno in fizično prisotna z njim. Pa je v resnici ravno obratno. Moje telo tak tempo pokoplje. Še dobro, da se znam ustaviti. In imam orodja, ki mi pomagajo iti onkraj tega. Tale članek je nastal spontano. Samo priletel je k meni, ko sem bila voljna. Na isti način lahko prileti vse, po čemer sprašujete in kar si želite vi. Ko opustite vse, kar ste počeli do sedaj (in očitno ni delovalo).

Če vas zanima več, pa vabljeni na moj dogodek Vstopi v to, da si ti ali na Access Bars delavnico.

Raziskovalka drugačnih možnosti, optimistka, učenka in učiteljica, mama in sama svoja šefica. Kaj je še mogoče? 🙂