Osamljenost – beseda, ki se je po tihem vsi bojimo. No, ne toliko besede same, kot tega, kar nam ta beseda predstavlja. Zato se obkrožamo s kopico ljudi, ki jih imenujemo prijatelji, znanci, kolegi, Facebook in Twitter prijatelji. Zato se dodatno obkrožamo s kopico bolj ali manj nepomembnih predmetov, ki nam dajejo občutek, da smo z nečim obdani. Le da nismo sami. Ker biti sam za marsikoga pomeni biti osamljen.
Vem kaj pomeni biti sam in vem kaj pomeni biti osamljen. Doživela sem oboje. A ne eno ne drugo mi ni predstavljalo tako hudega občutka kot je bil občutek osamljenosti, čeprav sem bila v družbi mojega takratnega partnerja. V družbi partnerja pač tega občutka ne pričakuješ.
»Zakaj nič ne naredi, da se ne bi počutila tako osamljeno,« sem se spraševala. No, verjetno iz dveh razlogov. Prvi je bil ta, da mu za svoje občutke nisem povedala, ker me je bilo strah njegovega odziva in drugi ta, da je občutek osamljenosti nekaj kar je v meni in je ni osebe ali stvari, ki bi ga lahko pregnala. Je nekaj, kar lahko preženem le sama. A žal to odgovornost prevečkrat prelagamo v roke drugih. Sama seveda nisem bila izjema.
Kaj pravzaprav je osamljenost?
Ne poznam uradne definicije, vem pa, kako sem jo doživljala sama. Globoko v jedru občutka osamljenosti so bila skrita prepričanja, da nisem dovolj dobra, da nisem vredna, da sem nevidna in neslišna in kar je bilo najhujše, da si to iz nekega razloga celo zaslužim. Nad plastjo teh prepričanj se je bohotila energija strahu, da bom celo življenje preživela nepomembna drugim in okolici. Takrat se še nisem zmogla vprašati »Kaj pa sebi? Si sebi pomembna?«
Bila sem tudi sama. Odločitev, da se osamim, sem v skrbi zase izbrala čisto zavestno. Po fizičnem napadu bivšega partnerja sem »biti sam« enačila z »biti varen«. Obdržala sem stike s 4 prijateljicami, za katere sem bila 1000 %, da jim lahko popolnoma zaupam, od vseh ostalih sem se oddaljila. Namenoma, ker je biti sama pomenilo, da sem varna. Ukinila sem Facebook profil, malce po sili razmer, a kljub temu brez razmišljanja. In tako res veliko časa preživela sama. Na začetku bolj ali manj v svojem stanovanju, kasneje na sprehodih v naravo in ob branju knjig. In s časoma ugotovila, da biti sam sploh ni tako slabo. Uživala sem v svoji družbi, nikoli mi ni bilo dolgčas in tisto kar se mi zdi najbolj dragoceno – naučila sem se biti tudi sama v svoji družbi, ne da bi potrebovala karkoli, da bi se zamotila. Naučila sem se samo biti, k čemur je, če sem čisto iskrena, močno prispevalo meditiranje.
Spoznala sem, da biti sam ni strašljivo, tisto kar je strašljivo je občutek osamljenosti. In postopno sem razumela, da pravzaprav med enim in drugim ni nobene povezave. Občutek osamljenosti je v mojem primeru izhajal iz mojih prepričanj in ne iz dejstva, da sem bila sama, kar sem do tedaj verjela. In postopno sem razumela tudi, da sem pravzaprav jaz tista, ki si moram v prvi vrsti pokazati pomembnost – nekaj kar sem si zmogla dovoliti šele, ko sem močno zamajala moja dotedanja prepričanja o sebi.
Danes me ni strah biti sama, še vedno pa me kdaj pa kdaj »stisne« ob misli, da bi ponovno doživela občutek osamljenosti. Spomini nanj so namreč še vse preveč živi. Prav tako spomin na prepričanja, ki so toliko let krojila moje življenje. A me hkrati navdaja z zaupanjem, da vem iz česa ta občutek izhaja in da imam znanje in orodja, da ga raziščem, poiščem lekcijo, ki jo skriva v sebi in se premaknem naprej.
Verjamem, da je to nekaj, česar je zmožen čisto vsak izmed nas. Na podlagi svoje lastne izkušnje pa vem tudi, da je to včasih lažje narediti ob podpori druge osebe, ki nas v varnem okolju vodi skozi proces samospoznavanja in samorazumevanja. Verjetno ni naključje, da sem izbrala pot na kateri sem. Prav tako ne to, da moje poslanstvo vidim v tem, da stojim ob strani tistim, ki so pripravljeni narediti korak naprej k boljšemu razumevanju sebe, svojih čustev in svojega delovanja. Opazovati olajšanje na obrazu nekoga, ki je spoznal, da tisto, kar verjame o sebi, morda le ni resnično, je vsaj zame še vedno neprecenljivo doživetje. In neizmerno sem hvaležna vsem, ki so mi že in ki mi še bodo dovolili, da sem del tega doživetja.
Petra je predavateljica, trenerka HSE metode, osebna in karierna svetovalka, avtorica e-knjig in spletnih programov za osebno rast ter ustanoviteljica podjetja Mesto znanja. Zase pravi, da je večna učenka življenja, formalno gledano pa tudi univerzitetna diplomirana pedagoginja, smer andragogika, HSE Coach, NLP Coach Practitioner in učenka psihoterapevtske modalitete Realitetna terapija in teorija izbire. Je velika ljubiteljica knjig in dolgih sprehodov v naravi.