Običajno uvajanje goste hrane pri dojenčkih ne predstavlja kakšnih večjih težav. Večina dojenčkov dobro sprejme nove okuse in tudi na žličko se dokaj hitro privadijo. Vendar pa včasih nastopijo težave, ko začnemo z uvajanjem koščkov v prehrano dojenčka.
Že od vsega začetka je priporočljivo, da hrane za dojenčke ne pasiramo, vendar jo dobro pretlačimo z vilico ali s čim drugim. Že od začetka je pomembno, da otrok čuti teksturo hrane, ki vsebuje manjše koščke, saj je to vzpodbuda za gibanje jezika in žvečenje. Če je hrana spasirana in vsa enaka, dojenček tega stimulusa ne dobiva, še naprej le pogoltne, edino s to razliko, da je hrana malo bolj gosta.
Zelo pomembno pri uvajanju koščkov in goste hrane je, da otrok že od samega začetka zmanjšuje občutljivost v predelu ust in ustne votline. Večinoma dojenčki zelo radi dajejo v usta svoje roke in kasneje, ko lahko primejo, tudi razne igrače in druge stvari, tudi te hitro končajo v ustih. V tem zgodnjem obdobju, so dojenčkova usta, eden glavnih načinov za spoznavanje in občutenje predmetov, okolice.
Kot sem že omenila, so dojenčkove roke tiste prve, ki jih dojenček raziskuje in okuša, spoznava obliko. In se tem, ko to izvaja, vpliva tudi na zmanjšanje občutljivosti predela ust in ustne votline. Čim več različnih stvari, oblik, tekstur, … otrok spozna z usti, bolj se bo navadil in manj bo občutljiv v predelu ust in ustne votline. S tem, ko daje stvari v usta, se področje občutljivo na bruhalni refleks, vedno bolj pomika nazaj, proti korenu jezika. V tem primeru ko začnemo z uvajanjem koščkov v prehrani, težje pride do bruhalnega refleksa, saj je ustna votlina že navajena na različne dražljaje, ki jih je dojenček občutil ob raziskovanju z usti.
Tisti otroci, ki imajo z gibanje kakršnekoli težave in z rokami nikoli niso raziskovali ust in ustne votline, niti niso nikoli nosili igrač v usta, ali pa zelo malo, tudi nekateri dojenčki, ki ne sprejmejo dudice, ti otroci imajo več težav z uvajanjem koščkov v prehrano. Niti ni nujno, da so težave z gibanjem velike, lahko gre samo za kakšno manjšo hipotonijo, ki ni posledica kakšnih resnejših komplikacije, pred, med ali po rojstvu. Že manjša hipotonija lahko vpliva na samo gibanje in stabilnost dojenčka. Pri dojenčku, ki v trupu nima primerne stabilnosti, velikokrat to vpliva na gibanje okončin in posledično na manjše vnašanje rok in drugih stvari v usta.
Če opazimo, da ima otrok s tem težave, ko pričenjamo z uvajanjem goste hrane in koščkov, mu moramo pri tem pomagati. Če se otroku velikokrat zaleti in še večkrat, nakaže kot, da bi bruhal, je to znak, da mu uvajanje koščkov dela težave. Pomagamo mu lahko na tak način, da mu poskušamo čim bolj desenzibilizirati predel okoli ust in ustne votline. Pomagamo mu, da z rokami večkrat pride do ust in v usta, tudi s svojimi rokami, se ga čim bolj dotikamo, tapkamo, masiramo okoli ust po ustnicah, da začuti svoje ustnice in predel okoli ust. Če opazimo, da je na to občutljiv, začnemo počasi in zmerno, najprej poskusimo z njegovimi rokami, ki mu jih usmerimo proti ustom, če ne gre lahko poskusimo s svojimi prsti, kasneje tudi igračkami, žličko in podobno. Prav tako ga navajamo na različne občutke in oblike v ustni votlini. Če je bruhalni refleks močno prisoten, najprej začnemo čisto na začetku, po notranji strani ustnic in če vidimo, da je odgovor dober nadaljujemo vedno bolj v notranjost ust, po notranji strani lic, po dlesnih in vedno bolj proti korenu jezika. Vendar preveč globoko vseeno ne, ker na korenu jezika mora bruhalni refleks vseeno ostati prisoten. Tudi če se nam zdi, da ne bo bolje, moramo vztrajati, ker včasih pri nekaterih dojenčkih traja dlje, med tem ko se drugi hitreje privadijo. Prav tako po ustni votlini začnemo s prsti, nato lahko nadaljujemo z cuceljčkom, žličko, zobno ščetko in podobno.
Ob enem pa koščke hrane poskusimo otroku dajati v prostor med licem in dlesnijo, s čimer vzpodbujamo žvečenje in gibanje jezika po ustni votlini, ob enem pa se izognemo polaganju hrane na sredino jezika in direktnemu požiranju neprežvečene hrane, kar velikokrat sproži bruhalni refleks.
Diplomirana fizioterapevtka s specialnimi znanji iz razvojne nevrofizioterapije. Pri svojem delu se srečuje z dojenčki in otroci, ki imajo tako manjše kot tudi večje motnje v razvoju. Poleg otrok s težavami v razvoju, daje velik poudarek tudi na pravilnem ravnanju z dojenčki, ki nimajo težav z razvojem, lahko pa vseeno bistveno pripomoremo h kvaliteti njihovega razvoja. V ta namen je tudi izdala priročnik Pravilno ravnanje z dojenčkom (baby handling) ter pravilna izbira ustrezne opreme in pripomočkov. Dejstvo, da je tudi sama mama dveh navihancev, pa ji velikokrat pomaga tudi pri svojem delu, kjer ji tudi tovrstne izkušnje pomagajo pri razumevanju otrok in staršev.