Iskanje sorodne duše, duše dvojčice ali celo svoje druge polovice se bo zelo verjetno znova končalo z razočaranjem. Ljudje smo celostna bitja in kot odrasli ne potrebujemo človeka, ki bi nam bral želje z obraza, nas osrečil in poskrbel za vse naše potrebe. Vsekakor pa precej od naštetega potrebuje dojenček in nekateri, ki so  bili prikrajšani za “brezpogojno ljubezen”, ta boleči primanjkljaj poskušajo zapolniti v prijateljskih in partnerskih, celo profesionalnih odnosih tako, da pričakujejo, včasih pa celo zahtevajo nemogoče. Otrok “ljubi” ker je ljubljen, odrasel pa je ljubljen, ker ljubi.

Fantazije

Če se počutite “celi in zadostni” le ob prisotnosti partnerja ali prijateljev, potem je zelo velika verjetnost, da boste od bližnjih pričakovali ravnanje, ki ni primerno v odraslosti. Taka pričakovanja se navadno kažejo v zahtevah po enakem razmišljanju in čutenju, po neprestanem “tičanju skupaj” ali pa ravno obratno, po nezmožnosti varne bližine, neprestanem izogibanju in bežanju iz odnosa.

Varna navezanost

Navezanost se navadno gradi na podlagi izkušenj, ki smo jih oblikovali že zelo zgodaj v življenju in če nimamo ponotranjenega bazičnega zaupanja v ljudi in zato bližnje neprestano nadzorujemo ali pa se jim izogibamo, bomo verjetno odnose poškodovali in se celo trajno razšli. Problem nastane, če se neprestano zapletamo v nefunkcionalne odnose, ki nas slabijo in onesrečujejo. Takrat je pogosto razlog za bodisi neustrezne izbire ali pa za rušenje konstruktivnih odnosov v nas, saj model vzorca, ki ga ponavljamo, nosimo v sebi. Nič čudnega torej, če je nezadovoljstvo v odnosih eden od temeljnih razlogov, zakaj se ljudje odločajo za psihoterapevtsko obravnavo, kjer te neustrezne vzorce prepoznajo in zamenjajo z ustreznejšimi.

Strokovnjak Mitja Perat