Ko sem bila majhna, so mi starši velikokrat dejali, da raztegujem meje. To je v njihovem jeziku pomenilo, da sem jih razočarala. Ko sem odraščala, sem se tako počutila ujeta med stene, katerih nisem videla. Komaj zdaj razumem…
In kje so te nevidne meje? Postavljene so mi bile z namenom, da se naučim kaj je v življenju prav in kaj se spodobi. Jaz, ki sem te meje raztezala, sem pač vedno delala po svojem občutku, ki pa se je redko skladal z zunanjimi pravili. Poslušala sem svojo intuicijo in notranji glas. Tega kar se spodobi in kaj je prav, v tistem času še starejši niso upoštevali. In zakaj jaz ne bi smela, odrasli pa lahko?
Ko otroci odraščajo, jim ne razlagamo svojih napak, saj bi lahko te informacije kdaj napačno uporabili. Tako sem vedno mislila, da sem samo jaz tista, ki dela napake, ki razmišlja drugače in odstopa od navideznega povprečja. Pa ni tako. Vsak od nas je kdaj sprejel odločitev, ki jo je kasneje označil kot napačno. In zaradi tega nismo nič manj vredni kot ostali.
Vsak dela prav zase! Neumno se mi zdi prerekanje o tem, kdo je kako naredil in zakaj. Vsak naredi tako, kot sam misli, da je prav. Meni se na primer ne zdi prav, da so mi starši govorili, da raztezam meje, medtem ko so sami delali iste ali še večje bedarije. Po njihovo so imeli prav. Tako pridemo do dvojnih standardov. Zakaj? Da imamo izgovor, ker nas je strah nesreč in bolečin? Ker želimo ljubljene obvarovati? Vse to so začasni ukrepi.
Meje ne bi smele biti postavljene, zato da bi se drugi počutili varne. S tem otroci ne bodo ostali otroci, še vseeno bodo odrasli in odšli. To je težko in razumljivo. Otroke imamo v najemu, ne v lasti. Tako da poskušajmo z generacijami, ki prihajajo za nami, delati tako, kot bi si želeli, da bi takrat nekoč, ravnali z nami.
Če dobro pomislimo; otroci si, bolj kot vse igrače in tehnologijo, želijo le čas – s starši, brati, sestrami, prijatelji. Kvalitetno preživet čas. Kupimo jim kocke, tako da se tudi mi igramo z njimi. Naj se počutijo sprejete in samozavestne. Bolj kot z očmi, se naj učijo z občutki in čustvi. Vidijo drugače in več kot mi. Vidijo stvari, ki jih mi več ne.
Naj bo naša »meja« čas, ki smo ga z njimi preživeli in ustvarili nove spomine. Ti vedno ostanejo.
Sem Barbara – Reiki mojstrica in učiteljica, inspiracijska svetovalka, pisateljica, blogerka in oboževalka meditacije. Odkar pomnim iščem smisel življenja, raziskujem in delim nasvete. Spreminjam življenje na bolje in predvsem motiviram ljudi, da postanejo najboljša različica sebe. Na svoji Facebook strani Mistika Duha objavljam dnevna intuitivna sporočila in vnašam pozitivnost v svet okoli sebe.