Vsi si želimo biti srečni, srečo pa bolj ali manj iščemo celo življenje. O njej je bilo že veliko napisanega in povedanega – je tema, ki se nikoli ne izpoje. Nekateri vanjo verjamejo, spet drugi ne. Kaj pa jaz? Kaj je zame sreča in kaj zame pomeni biti srečen?
Vsekakor lahko napišem, kako biti nesrečen: tako, da nisem pozorna nase. Ko delam in govorim eno, ob tem pa ne upoštevam svojih čustev in občutkov ter sebi ne zaupam ter tega, kar čutim ne jemljem resno. To pomeni, da ne sledim sebi zaradi strahu ter dvomim v pravilnost svojih čustev in občutkov – tako prijetnih, kot tistih, ki so manj prijetni. Zaradi vzorcev ne verjamem, da je to, kar čutim, ok in da to lahko čutim- tako so nas učili starši, ko nas niso znali naučiti, kako s tem, kar se pojavi. Čutenje in zaznavanje se pojavi, če to želimo ali ne ter pride in gre. To je del nas. Odvisno pa, koliko pomena dajemo temu ter koliko znamo slišati tisto, kar se lahko iz njih naučimo. Čustva in občutki so naši učitelji in spremljevalci. Tu so zato, da nam npr nudijo zaščito, da nas opozarjajo in vodijo k temu, kar je dobro za nas. Zato so pomemben del našega življenja in kot takšne jih je dobro tudi sprejeti in jim dovoliti, da nam pokažejo bistvo.
Koliko zaupam v svoje lastne občutke in čustva? 100%. Zakaj? Zato, ker vem, da je to del mene ter je to edino merilo, ki me vedno vodi nazaj k sebi. Vse kar čutim, je ok in jemljem resno. Ker se zavedam dejstva, da je to edino, kar je pomembno in zelo smiselno. Posledica sprejemanja tega je mir in dobro počutje.
Vse to pa prinaša srečo in izpolnjenost. Ta uglašenost s svojimi čustvi in občutki ter da zaupam v to, kar resnično čutim je nekaj neverjetnega in čarobnega, kar jaz imenujem sreča. 🙂 Pot do takšnega zaupanja vase in da je to, kar je v meni, resnično, nikakor ni lahka in je polna preverjanja sebe ter spraševanja o sebi in svoji resnici. Ko pa zmorem doseči to, da mi sebe ni več potrebno toliko preverjati, ker vem, da je resnično, kar čutim, mi to prinaša usklajenost s sabo, predvsem pa zaupanje sebi. Za to pa potrebuješ tudi, da začneš živeti tako, kot čutiš- na področju službe kot tudi odnosov.
Zaradi čustev in občutkov tako delamo odločitve, ki v nas prebujajo srečo. Naj bodo to ljudje s katerimi želimo biti in s katerimi smo srečni in vemo, da jih želimo v svoji bližini ali pa na področju službe, ko vemo, kje se počutimo OK in domače, namesto da vztrajamo nekje, kjer se ne počutimo OK in smo nesrečni ter vztrajamo, ko niti sami ne vemo zakaj. Prav tako tudi na področju športa in drugih dejavnosti, kjer čutimo, da smo res ok. Zgolj čustva in občutki so merilo za odločitve kje vztrajati in kje bomo še naprej nesrečni.
Če se vrnem nazaj k našemu iskanju sreče: Ko ne sledimo sebi, ne poslušamo svojih čustev in občutkov, tavamo in iščemo, a ker ne prisluhnemo sebi, ne najdemo dejansko tistega, kar iščemo. Iščemo zunaj sebe in ne prisluhnemo bistvenemu in se ne zavedamo dejstva, da vso srečo nosimo v sebi, le aktivirati jo moramo. 🙂 Zato še enkrat poudarjam: SREČEN/NA SEM LAHKO ŠELE, KO PRISLUHNEM SEBI, KO ZAUPAM V SVOJA ČUSTVA IN OBČUTKE TER TEMU SLEDIM. Pa srečno na poti k sebi in sreči.
Sem ženska, ki se zelo rada izraža skozi pisanje, ker se mi zdi terapevtsko. V sebi iščem in brskam za neodkritimi zakladi ter se trudim predelovati vse, kar se mi pojavlja in me skuša oddaljevati od sedanjega trenutka. Zanimajo me predvsem odnosi in ljubezen do sebe, ker se mi zdi, da nam tega danes primanjkuje- zato želim s pisanjem ozaveščati in se dotikati tem, ki sicer v javnosti niso tako znane. To delo me sprošča, napolnjuje in uči