Večkrat se zvečer zazrem v nebo in opazujem zvezde in planete. Ko opazujem vesolje, ki je vidno prostemu očesu, se vedno počutim tako majhnega; spomnim se na to, da so naši problemi tako majhni proti neskončnosti vesolja. Le zakaj smo potem tako nesrečni?
Ali ste vedeli, da, ko opazujemo zvezde, pravzaprav gledamo v preteklost, ker so zvezde tako daleč, da njihova svetloba potuje več let. Hubble teleskop nas je nekoč v fotografiji ponesel že 13 milijard v preteklost, le 400 do 800 milijonov let po Velikem Poku. Ko primerjamo naš majhen planet proti zvezdam, ki so tako daleč, da vidimo kako so izgledale v preteklosti, se lahko vprašamo, zakaj pustimo našemu umu, da nas prepriča, da so naše sanje prevelike? Da smo premajhni, da bi pomagali svetu?
Arthur C. Clarke je rekel: Dve možnosti obstajata: ali smo sami v vesolju ali pa ne. Obe sta enako strašni.
Ljudje radi mislimo, da smo središče vesolja, da se vse vrti okoli nas. A smo v resnici najbolj prestrašena bitja, kar jih poznamo. Ustvarjamo vojne, ker se nekdo ne strinja z nami; sejemo sovraštvo, ker nas nekdo ne ljudi; častimo bogove, ker ne verjamemo v moč človeštva. Tako majhni se počutimo; in namesto, da bi to majhnost uporabili ko gorivo, za to, da ustvarimo nekaj gromozanskega, se raje skrijemo in skozi sovražna dejanja kažemo zobe.
Naša telesa vsebujejo zvezdni prah; povezani smo z vsem vesoljem, ampak tako oddaljeni drug od drugega. Gledamo v nebo in skušamo najti smisel življenja, vendar se pozabimo ozreti okoli sebe in videti lepoto narave in majhnega otroka. Že zato, ker smo tako majhni, ko pogledamo zvezde in planete, bi morali sanjati velike sanje. Že zato, ker smo tako osamljeni v tem delu vesolja, bi morali biti bolj povezani.
Robert A. Heinlein je rekel: Največja nevarnost človeku v vesolju je človek sam.
Okoli sebe imamo neizmerno bogastvo narave, ki nam daje zavetje in hrano; iz nje dobivamo zrak in od nje se učimo. V sebi imamo neskončno zalogo ljubezni in sočutja; zmožni smo graditi vesoljske postaje in potolažiti otroka. V svoji majhnosti smo zmožni početi ogromna dejanja, ki imajo ogromne posledice. Zakaj smo torej tako nesrečni?
Ali bi se počutili bolje, če bi vedeli, da je nekdo tam zunaj? Da obstajajo vrste, katere so veliko preveč inteligentne, da bi se sploh ukvarjale z nami? Morda, so tako primitivne, da nas nebi niti zanimale. Morda so tako zelo daleč, da jih ne bomo nikoli dosegli ali pa jih je čas že vzel in smo bili prepozni. Na kaj v vesolju čakamo, da se bomo zavedali svoje mogočnosti?
Poglejte okoli. Ali vidite lepoto? Naj nas dejstvo, da smo majhni, navdihne, da počnemo velika dejanja. Naj nas dejstvo, da nas nihče na varuje, navdihne, da pomagamo drug drugemu. Najdimo pogum v dejstvu, da smo šibki in nemočni proti moči vesolja. Vsaki dan obstaja možnost, da se v nas kaj zaleti in konča vse, za kar se je evolucija trudila na milijone let. Vsaki dan obstaja možnost, da umremo, ne zaradi peke na glavi, ampak zaradi nečesa proti čemer nas skrivanje v omari ne more zaščititi.
Bodimo tukaj. Bodimo skupaj. Kljub svoji majhnosti, počnimo velika dejanja in sanjajmo velike sanje.
www.ivanjurgec.com
“Drobec ljubezni je lahko kot kaplja vede, ki podari roži moč, da se ponovno dvigne. Verjamem v moč ljubezni. Ljubezen je edini ključ, ki odpira rajska vrata.” Phil Bosmans