Kaj v bistvu iščem in rešujem na delavnicah, ki jih izvajam? Najbolj pomembno mi je iskanje vaših prepričanj in vrednot, ki jih imate o sebi in drugih ter s tem povezanih čustvenih blokad.
Prepričanja, ki nam ne služijo več so tista, ki nas ovirajo na naši poti skozi življenje. Ko pa se jih poleg drži še močan negativen naboj, nam pa sigurno povzročajo težave. V vsaki zgodbi v odnosih, ki se vam dogaja zdaj, je temelj nastal že v otroštvu ali pa že dolgo nazaj. Ker pa se tega ne zavedamo in predelamo, se nam zgodba ponavlja znova in znova. Preizkušnje pa postajajo vedno težje, zato, da bi nam le prekipelo in bi spremenili način razmišljanja. Naposled se vdajo v usodo, z izgovorom, da tako pač je, tako mi je namenjeno, se sprijaznijo z situacijo, nadaljujejo po isti poti, ki pa jih nato pripelje do bolezni, ločitve ali izgube službe.
Lahko se znajdemo čisto na napačni poti. Tako sem tudi sama zašla s poti in vsak dan upala, da bo jutri drugače, živela pa po povsem enakih vzorcih, oziroma vrednotah. Pa se je kaj spremenilo? Seveda se ni. Le težje in težje je postajalo. Vedno večje preizkušnje sem dobivala. Dokler se nisem dokončno odločila, da spremenim svoje navade, dejanja in razmišljanje. Dovolila sem si čutiti tudi negativna čustva, dovolila sem si jokati in si priznala, da mi je težko, ter končno začela poslušati svoje telo. Telo mi je ves čas dajalo odgovore na moja vprašanja, le prisluhniti sem mu morala, kar pa je v praksi pomenilo, da sem šla spat tudi popoldan, če sem bila utrujena. Vedno sem prisluhnila želodcu ali mu hrana, ki jo pojem prija ali ima z njo še več dela. Začela sem jesti tisto hrano, po kateri sem se počutila odlično. Istočasno sem jedla živila, ki razstrupljajo telo. Pa ne katera koli, le tisto, ki je bila všeč mojemu telesu. Okus je bil lahko sprva neprijeten, ker ga nisem bila navajena. Vendar, ko pa me je telo nagradilo z dobrim počutjem, me tudi okus ni več motil.
Kaj pa moje misli? Na te sem bila še posebej pozorna. Začela sem opazovati o čem se vrtijo moje misli, čemu namenjam pozornost in kako se počutim ob tem. Vedno, ko sem zmlela kateri dogodek, sem se vprašala “kako se počutim?” Opazila sem, da se mi v glavi vrtijo filmi, ki so več ali manj negativni, ter da se ob tem vedno začnem počuti slabo. Zato sem počasi začela menjati zgodbe v moji glavi z pozitivnimi. Nasploh sem se v situacijah v katerih sem se znašla začela spraševati, kako se počutim in kako si lahko v tem trenutku pomagam. Pomembno mi je bilo, da sem si priznala, da me je strah, da sem jezna, žalostna ali razočarana. Nisem se branila, le čutila sem. Potem pa sem se vprašala, “in kako si lahko pomagam v tem trenutku?” Običajno je bil odgovor pojdi na sprehod. Na sprehodu, pa sem se začela spraševati, “kateri je prvi dogodek, ki se ga spomniš, ki je v tebi sprožil to čustvo?”
Tako sem začela brskati in predelovati za nazaj. Priznam, ni mi bilo lahko odkrivati vse stare rane, ki so nezaceljene čakale, da bom enkrat dovolj močna, da se bom soočila z njimi. Ko sem tako kopala po sebi, sem odlagala čustvene kamne, enega za drugim. Tako sem odložila z ramen veliko bremen in v moje življenje se je začelo kazati sonce. Moje življenje se je začelo odvijati veliko bolj pozitivno. Vedno manj je bilo težkih preizkušenj, vse več pa pozitivnih. In to samo zato, ker sem začela poslušati svoje telo, ne glavo. Glava je naučena, tako kot nas je naučila okolica. Telo pa je tisto pristno, ki se nikoli ne zmoti. Le naučiti se moramo njegov jezik. Ta jezik pa je skrit v govorico čustev. Ona govorijo v imenu telesa. Zakaj pa jih ne slišimo in upoštevamo? Ja zato,ker so nas že kot majhne naučili, da ne smemo upoštevati tega kar čutimo. Če smo pretirano jokali,smo zganjali cirkus za prazen nič ali pa smo dobili nalepko “cmere”. Ker pa to nihče ni hotel biti, smo se čustvo naučili ignorirati in ne upoštevati. Tako pa smo vse potlačili in zanikali karkoli je okolica obsojala, zato da nismo bili sojeni. Ob tem pa smo pozabili nase. Kadarkoli smo se odzvali družbi prijazno, samo zato da bi bili sprejeti, smo ob tem zanikali sebe in svoje potrebe. Tako postajali vedno bolj nesrečni, brezvoljni, depresivni in bolni. Skrbelo nas je kaj si bodo drugi mislili o nas, nase pa pozabili. Le naše telo ni pozabilo, vse si je zapomnilo. Opozarjat pa nas je začelo s slabim počutjem.
Tako se vrtimo v začaranem krogu leta in leta.
Si želite izstopiti iz ponavljajočih vzorcev? Lahko vam pomagam, začnemo v ponedeljek 7.3.2016 ob 18 uri. Vse informacije si lahko pridobite na spletni strani www.krogzivljenja.com.
Življenje se ne bo spremenilo, če se ne boste odločili in spremembo naredili sami.
Z ljubeznijo, Brigita Žurej
Kje se je moja pot začela? V frizerstvu! Začela sem kot frizerka in še vedno delam to, z veseljem. Raziskovala sem vse mogoče alternativne terapije, prebrala tisoče knjig, naredila, kar nekaj šol in tečajev iz alternativne medicine. Znanje se je nabiralo in počasi se je zaokrožilo v eno celoto. Postala sem tista prava svetovalka, ki je združila zgodbe in izluščila najbolje možne variante, kako rešiti težavo.