Na poti do sebe ni bližnjic. Telo nas opozarja toliko časa, dokler ga ne slišimo.
Si ženska in dobro veš, kaj pomeni higiena. Povsem normalno je, da se vsak dan umiješ, počešeš, urediš, umiješ zobe, ješ, odvajaš. Povsem normalno je, da si enkrat ali večkrat na teden umiješ glavo. Povsem normalno je, da veliko stvari počneš tudi za druge, sploh, če so to otroci. A naj te spomnim, da telesna higiena vsebuje še en segment, za katerega pri večini ostane najmanj časa – ta del sem poimenovala gibalna higiena.
Tudi jaz sem ženska.
Borim se s časom, obveznostmi, urejenostjo. Večina nas, sploh mamic, sebe prevečkrat postavlja na konec dneva, časa, meseca. In prepogosto se zgodi, da minejo leta, zase pa nismo naredile nič. Za mano osebno je 7 let padanja forme, oblike telesa, počutja, zdravja. Iz fit dekleta sem postala najprej pregorela oseba, nato nosečnica, ki se je zredila za 22 kilogramov, nato mamica, ki je rodila s carskim rezom, 16 mesecev dojila, slabo spala, si porušila naravni ritem obnavljanja telesa, šla neurejena nazaj v službo, tudi slučajno ne na pred-nosečniški teži. Ko sem dve leti po porodu mislila (da, dve leti, ne 3 mesece ali 9 mesecev), da sem že skoraj na zeleni veji, se mi je
vnel slepič, spet operacija, napihnjenost … V želji po čimprejšnji vrnitvi sem zbolela za več mesecev in ko sem spet klavrno skakala od otroka do službe in vmes še 100 strojev oblačil, lovljenje minut za spanje, me je obiskala še gospa mononukleoza. In ta je rekla, zdaj pa je zares dovolj! In še k sreči je bila samo ona. Ker počutje je bilo tako, kakor da bom čez en teden umrla.
To me je najprej psihično sesulo. Nato pa postopoma popolnoma streznilo. Vem ogromno, kaj moram narediti za to, da je telo v dobri koži, tako telesno, čustveno, umsko, psihično. Ampak dokler me niso okoliščine prisilile, da se spočijem, da si vzamem čas zase, da končno poskrbim najprej zase, sem tudi jaz lezla samo navzdol. Ko sem vedela, kaj mi je in ko sem vedela, da ne bom umrla, sem imela dovolj moči, da sem si naredila načrt.
V dan sem spet vnesla redno gibanje, ki sem ga izgubila, čeprav druge učim prav to. Naj poudarim, da je bil to moj načrt, za svoje telo. Vsako telo potrebuje svoj načrt. Prilagojen načinu življenja, željam, potrebam.
Za mano je eno leto najintenzivnejšega dela na sebi. Sesula sem se tako, da nisem mogla ne spati, kaj šele zaspati.
Moj načrt je vseboval:
- Delo na sebi na fizičnem nivoju (najprej sprehodi, kasneje sem se vrnila tudi v druge organizirane vadbe, po kakih osmih mesecih spet tek – noro dober občutek, skrb za zdravo hrano, dodatke, ustrezna dieta).
- Drugi nivo je bil psihični. Odločila sem se za kuro terapij. Odprla še nekaj predalčkov, ki so ostali trdno zaprti. In se podprla s stabilnimi osebami ob sebi, ki so bile tam zato, da mi pomagajo.
A nad vse to sem postavila spanje. Jasno mi je, da je spanje najboljše superživilo. Zato sem iskala naravne rešitve in danes zaspim dokaj hitro, ne stiska me več v trebuhu, glava se lahko odklopi, začela sem veliko pogosteje meditirati.
Tako sem danes ženska, ki si znam vzeti veliko več časa zase, kot sem si ga kadar koli v življenju. Veliko bolj se negujem in to, da potrebujem najprej sebe, je zdaj jasno tudi vsem bližnjim. Ko imam sebe, lahko dam sebe tudi naprej.
Na poti do sebe ni bližnjic. Telo nas opozarja toliko časa, da ga slišimo. Nekateri ga tudi nikoli ne. Ampak jaz vem, da ve ne želite biti samo nekatere!
Za (ponovni) prvi korak na poti do sebe je potrebna odločitev. Ena izmed učiteljic me je naučila, da je odločitev le ločitev od starih navad, vzorcev in izgovorov tipa “nimam časa, ne morem zdaj” ipd. In potem sledi trening potrpežljivosti. Vztrajnosti. Privoščim vam, da delate na sebi, saj je to edina pot, ki pelje do boljšega sebe. Da ne
obupate in da vztrajate. Ko sem jaz boljša zase, sem lahko boljša mama, partnerica, hčerka, šefica, sodelavka in še!
Če začutiš, da ti lahko na tej poti tudi jaz pomagam, sem ti na voljo. Če začutiš potrebo po podpori, jo poišči. Zato smo, da si pomagamo in včasih jaz pomagam drugim, potem drugim meni in zdaj sem jaz spet tako močna, da lahko pomagam nazaj. Čisto zares, poskrbi zase v najboljši možni luči.
Tanja Želj, prof. šp. vzgoje, ambasadorka
zdravega načina življenja, gibanja in razmišljanja, direktorica Pilates centra
Tanergija®
Sem Tanja Želj, po poklicu profesorica športne vzgoje in ambasadorka zdravega načina življenja, gibanja in razmišljanja. Stremim k temu, da živim svoje poslanstvo in v vsaki preizkušnji iščem izziv in motivacijo za pogumne korake naprej. Za mano je nekaj zahtevnejših življenjskih preizkušenj in vsaka me je na nek svoj način obogatila in naredila še boljšo, čeprav je bilo težko. Zelo uživam tudi v vlogi mame. In zelo uživam, ko vidim, da naši obiskovalci popravijo svojo držo telesa, postanejo močnejši, gibčnejši ali pa dosežejo pri sebi kak drugi premik naprej. Tukaj sem zato, da tudi vas premaknem naprej. Ste pripravljeni narediti korak naprej – zase? (Foto: Iztok Dimc)