Kako sem sploh začela teči, in zakaj sem pri tem potrebovala pametno uro?
Če bi mi pred nekaj meseci kdo rekel, da bom prostovoljno hodila teč v dežju, vetru ali celo po klančkih, bi se mu najbrž samo nasmehnila in rekla, da me je zamenjal z nekom drugim. Tek nikoli ni bil moj šport. Bila sem tista, ki raje izbere jogo, pilates ali dolg sprehod s psom, ne pa intervalov, držanja tempa in spremljanja srčnega utripa. Potem pa se je zgodilo življenje. Partner, ki teče. Pes, ki ima energije za tri. In tista klasična odločitev, da bom teku dala en mesec časa, ali v tem času uspem najti tisto lepoto, ki navdušuje množice zagnanih tekačev po svetu. V tem obdobju sem dobila priložnost za test Huawei Watch GT Runner 2, pametne ure, ki je že na prvi pogled jasno namenjena tekačem. Ali pa ljudem, ki naj bi to šele postali. In moram priznati, da je bila ravno ura edini razlog, da moj tekaški eksperiment ni končal po prvem tednu.
Prvi šok sem doživela že na samem začetku. Ura je ocenila moj running ability in izračunala predvidene čase za 5 km, 10 km in celo maraton. Ne bom lagala, tisti prvi izračun je bil precej žalosten. Ampak zanimivo je, da se je z vsakim tednom začel počasi spreminjati. In tukaj sem prvič videla, da se nekaj dejansko dogaja. Da počaaasi lezem od začetnika do khm, rekreativca. Je to preoptimistično poimenovanje moje tekaške forme? Iz tedna v teden sem mu bližje.
Pa poglejmo, kako sem se projekta lotila. Ker je moj življenjski ritem v zadnjem letu precej leteč in sem nekaj dni v tednu na enem koncu Slovenije, nekaj na drugem, sem nekatere dneve tekla po asfaltu v mestu, druge dni po makadamu, tretjič spet po klancih, četrtič po ravnini, vmes pa imam še jogo, pilates in dneve, ko je edina aktivnost dolg sprehod s psom. In prav pri takem načinu treninga se pokaže, kako uporabna je ura, ki zna spremljati telo kot celoto.
Podatki, ki pokažejo napredek tudi takrat, ko ga ne čutiš
Huawei Watch GT Runner 2 uporablja zelo natančen dvofrekvenčni GPS, ki podpira več satelitskih sistemov, zato je sled poti stabilna tudi v mestu ali med drevesi. To se lepo vidi tudi v aplikaciji Huawei Health, kjer lahko po vsakem teku pogledam natančno traso, tempo, srčni utrip, višinske metre in vse ostale podatke. Prav iz te aplikacije sem začela delati tudi posnetke zaslona, ker je zanimivo videti, kako se številke iz tedna v teden (včasih celo iz teka v tek) spreminjajo.
Na začetku sem tekla počasi. Res počasi. Tempo je bil precej nad šest minut na kilometer, kadenca nizka, srčni utrip pa pogosto previsok. Ura me je pri tem ves čas opozarjala, da začnem prehitro in da bi morala držati bolj enakomeren ritem. Malo me je živciralo, ampak po nekaj tekih sem ugotovila, da ima prav in tek postaja res vse lažji. Funkcija Marathon Mode in digitalni pacer pomagata držati tempo v realnem času. Na zaslonu vidiš, ali si prehitra ali prepočasna, ura pa sproti prilagaja priporočila glede na tvojo formo. Ko sem začela poslušati uro, so teki postali bolj enakomerni, manj naporni in predvsem bolj predvidljivi. Najbolj zanimiv del pa pride po teku. Huawei Watch GT Runner 2 spremlja precej napredne tekaške metrike, kot so running power, kadenca, vertikalno gibanje, stik stopala s tlemi, trening obremenitev, VO₂max in čas regeneracije. Na začetku nisem imela pojma, kaj naj z vsemi temi podatki. Potem pa začneš v njih prepoznavati vzorce. Kadenca se počasi izboljšuje. Tempo se znižuje. VO₂max gre gor. Ura pokaže, da telo potrebuje manj časa za regeneracijo. In kar je najbolj zanimivo, občutek med tekom začne slediti številkam. Ko vidiš napredek v številkah, je motivacija neverjetno večja.
Ko tek preide iz projekta v rutino
Veliko mi pomeni tudi to, da ura ne spremlja samo teka. Moj teden je kombinacija teka, joge, pilatesa, sprehodov in včasih tudi dneva brez treninga. Ura vse to upošteva in na podlagi spanja, stresa in aktivnosti izračuna, ali je dan primeren za trening ali za počitek. Priznam, nekajkrat sem bila kar malo užaljena, ko mi je sporočila, da danes ni ravno idealen dan za tek. Ampak po dobrem mesecu vidim, da ima kar prav. Ko se odločim poslušati uro, je utrujenosti manj in zato je manj tistih tekov, ko se vlečem kot megla.
Kar mi je pri uri še posebej všeč, je to, da je zelo lahka. Ima titanovo ohišje, trpežen zaslon Kunlun Glass in preseneti z dvema paščkoma v škatli. En je športni z ježkom, ki je res praktičen za tek, drugi pa klasičen z luknjicami za vsakodnevno nošenje. Na zapestju je skoraj ne čutiš, kar je pri daljših tekih presenetljivo pomembno. Velik plus je tudi baterija, ki zdrži teden dni aktivne uporabe, tudi če pogosto uporabljaš GPS. To pomeni, da lahko brez skrbi spremljaš več treningov zapored, brez stalnega polnjenja. Ko danes pogledam podatke v aplikaciji Huawei Health, vidim precej jasno razliko. Tempo je hitrejši, kadenca bolj stabilna, VO₂max višji, teki pa predvsem bolj sproščeni. Še vedno nisem maratonec in verjetno nikoli ne bom, ampak tek ni več kazen. Postal je del rutine.
In če sem čisto iskrena, brez Huawei Watch GT Runner 2 bi se moj enomesečni eksperiment najbrž končal precej hitreje.