“Hm… kdo sem? Ženska, ki je našla sebe in svojo izpolnjenost. Kot otrok nisem bila toliko usmerjena v zunanje želje in poklic, ampak v to, da bi: čutila ljubezen, toplino- danes to okušam in izkušam na način, na katerega si tudi v sanjah nisem predstavljala.”
Alena, vsi naši odnosi so odsev odnosa, ki ga imamo do sebe. Potem je tudi odnos do partnerja, staršev, otrok, narave, hrane itd na nek način vključeno, kajne?
Res je ja – vse je povezano. Konkretno to pomeni, da delujemo v odnosih tako, kot delujemo v odnosu do sebe in obratno.
Če začneva čisto na začetku. Ljubezen do sebe je težko opredeliti, pravite, da močno občutimo šele pomanjkanje. Kaj je torej tisto, kar nas opozori, da z našo ljubeznijo do sebe nekaj ni v redu?
Naše nezadovoljstvo, občutek praznine, telesna izčrpanost, bolezni itd so dejavniki, ki zelo zgovorno pokažejo to. Drugi dejavniki, da nekaj ni ok, pa so tudi ljubosumje, škodoželjnost in občutek praznega življenja oz nesmisla. Če izpostavim škodoželjnost, opravljanje sta to zagotovo znamenji, da je naša pozornost usmerjena navzven oz v življenje drugega- kar pomeni, da nimamo v sebi občutka ljubezni, izpolnjenosti in se zaradi tega ukvarjamo z življenji drugih. Ko nekoga opravljamo, to pomeni nezadovoljstvo s seboj in čutimo potrebo po tem, da izpostavljamo, kaj vse drugi dela, da bi se sami ob tem dobro počutili, ker je največkrat predstavljanje slabe slike o drugem. Prav tako škodoželjnost, ki izhaja iz naše ranjenosti- če se mi slabo počutimo, privoščimo drugemu, da bi se tudi tako počutil itd.
Tudi vaša osebna zgodba je zgodba o učenju sprejemanja in ljubezni do sebe. Kako pa ste vi prišli do tega, da potrebujete takšno spremembo? Oziroma, če lahko tako vprašam, kako ste se spremenili na poti odkrivanja ljubezni do sebe?
Moja pot je bila mnogokrat pot mnogih ran, zaznamovanosti z občutkom praznine, osamljenosti, neizpolnjenih hrepenenj. Čeprav je pot vsake duše zapisana že ob rojstvu(v smislu učenja kaj sem jaz v svoji osnovi), pa so zunanji dejavniki tisti, ki nas lahko vodijo k sebi ali oddaljijo od svojega bistva(tu ciljam na pričakovanja staršev, okolice). V sebi sem bila nezadovoljna prav zaradi tega, ker nisem čutila sebe ter živela tako, kot bi si želela. To me je pripeljalo nazaj k sebi z odločitvijo, da to želim. V iskanju svoje duše, svojega poslanstva in izpolnjenosti sem začela odkrivati sebe, spreminjati ustaljeno mišljenje, kako ljubiti in iskati načine, ki bi mi danes bili v oporo. Nisem spreminjala sebe v svoji osnovi, ampak sem začela spreminjati svoje vzorce, navade in načine preživetja, ki so se uskladili z mano oz so bili bližje meni, kot tisti, ki sem jih prevzela od drugih zaradi »preživetja«.
Prebrala sem, da lahko ljubezen do sebe »merimo« oziroma ocenjujemo na dva načina. Najprej in verjetno tudi najbolj nam to pokaže naše telo, kajne? O čem konkretno govoriva? Slabem počutju, maščobnih oblogah ali morda celo o boleznih?
Vse to je povezano z ljubeznijo do sebe. Kot sem že omenjala nam telo pokaže pomenjkanje na zelo konkretne načine preko občutka praznine, bolečin, bolezni in tudi preko maščobnih oblog(saj te v osnovi niso samo obloge zaradi našega odnosa do hrane ampak se v njih lahko skrivajo tudi naše nepredelane travme in občutki.
Obstaja veliko teorij, ki določen del telesa in celo določene bolezni povezujejo z vzroki, ki na prvi pogled nimajo veliko skupnega s telesom. Po Louise L. Hay naj bi bile glavni vzrok za nastanek bolezni naše misli.
Na primer: Vrat predstavlja zmožnost prilagodljivosti v našem mišljenju, zmožnost videti drugo stran vprašanja in videti stvar z gledišča drugega človeka. Kadar imamo težave z vratom, to navadno pomeni, da smo trmasti in nočemo spremeniti svojega mnenja o čem. Ali pa: Z glavobolom si skušate povedati, da ste nekaj naredili narobe. Ko vas bo naslednjič bolela glava, se vprašajte, kaj ste storili narobe. Odpustite si, osvobodite se in glavobol bo izpuhtel v praznino, iz katere je prišel. Migrene si ustvarjajo ljudje, ki bi bili radi popolni in zelo pritiskajo nase. Verjetno tudi prikrivajo jezo. Ali tudi vi opažate kakšne tovrstne vzporednice?
Vsekakor. Telo zelo nazorno pokaže, kaj se dogaja v moji notranjosti. Razlag je tu lahko zelo veliko, saj je vsak posameznik in vsako telo edinstveno in ima svojo originalno telesno govorico. Moje telo je največkrat spregovorilo z bolečinami v križni hrbtenici, kjer shranjujem svoja nepredelana čustva. Preko bolečin v sklepih(tudi v vratu) se pokaže moja nezmožnost sprejemati spremembe, ki mi jih prinaša življenje. Najbolj pa mi je spregovorila bolezen žolčnika, ki je bila moja prelomna točka, da sem se vrnila nazaj k sebi in v svoje telo (žolčnik v sebi skriva predvsem jezo in strah, ki jo ne zmoremo spustiti).
Drugi način, kako se kaže naša ljubezen do sebe, pa so že omenjeni odnosi. Kot sva že poudarili, gre za vse vrste odnosov. Kaj bi torej lahko rekli denimo o človeku, ki je v službi priden, nekonflikten, zanesljiv, doma pa gospodovalen, morda celo nasilen?
Težko je odgovoriti, ker je vsakdo edinstven in svojo pravo naravo pokaže tam, kjer se počuti varnega. Za ta primer ne morem določiti, kaj je njegova pristnost in okolje, kjer se počuti varnega: v primeru, da se v službi počuti varnega in tam izraža mirnost, je to njegova prava narava- v primeru, da se tam ne počuti varnega, izraža svojo pridnost zaradi strahu, da bi ga imeli radi in imeli o njem lepo sliko. Isto bi lahko rekla za domače okolje: gospodovalnost in nasilnost sta lahko izraz njegovega notranjega neravnovesja in neljubezni do sebe, lahko pa to izraža zaradi ljudi s katerimi živi, ker se le v tem počuti varnega ob njih.
Kaj pa obratna kombinacija? Vi ste mentorica na poti do sebe. Kakšen pomen ima za vas, da na takšen način spoznate osebo, preden se začne terapevtski proces?
Zame to nima pomena. Vsakdo pokaže vse svoje plati v procesu odkrivanja sebe.
V osnovi pa vendarle vsi pričakujemo, da bomo od partnerja dobili tisto ljubezen, ki bi si jo morali dati sami. Ali zato ljubezenska razočaranja še prav posebno bolijo?
Današnji svet je bolj ali manj obrnjen navzven, kar pomeni, da ljubezen iščemo zunaj sebe, ne čutimo pa jo v sebi. Svoje potrebe in njihovo zadovoljevanje usmerjamo na partnerja, starše, prijatelje in v izpolnjenih potrebah čutimo varnost- ko pa ostanemo sami s sabo, ostane bolečina, ker se naša pričakovanja niso izpolnila. Prav ljubezenska razmerja so tisti najbolj ranljivi del, kjer se razkrijemo v celoti in si zaradi občutka svoje varnosti v sebi ustvarimo podobo, da bomo vedno s to osebo in da je ta izpolnjenost trajna. Ampak to se ne izpolni vedno. Edina oseba, s katero bomo celo življenje smo samo mi sami. Drugi ljudje so ob lahko ob nas celo življenje ali le del poti. Tu nam manjka svobode in tega zavedanja, da naši odnosi niso tisti, ki nas bodo izpolnili in da ni ok, če so nam edini smisel življenja. Poleg tega pa tudi boli »zidanje gradov v oblakih«, kar ljubezen dostikrat je.
Še vedno pa najbrž drži, da nas v ljubezni nekaj določenega vleče skupaj. Pri tem gre običajno za globoke podzavestne vzroke. Med množico člankov na spletu sem našla tudi 6 razlogov, zakaj izbiramo napačne partnerje in vztrajamo v nesrečnih razmerjih. Zanima me, kaj mislite o njih. Pod številko ena je naveden strah. Strah, da bi ostali sami, da bi nas partner zapustil. Tukaj je najbrž pomanjkanje ljubezni do sebe precej očitno …?
Vsekakor tu obstaja zakon privlačnosti, ki nam pripelje na pot prav takšne ljudi, kot smo mi v svojem osebnem razvoju(kar konkretno pomeni: če smo v sebi prestrašeni in nesamozavestni nas največkrat najbolj privlači partner, ki nam to odseva in ima podobno stopnjo rasti, kot mi). Poleg tega podzavestno iščemo partnerje, ki so podobni našim staršem, dokler si v sebi ne ozavestimo tega. Vendar pa se težko odločamo, da ne izbiramo takega partnerja prav zaradi strahu, da bi ostali sami. To je naš primarni strah vse dokler iščemo ljubezen navzven in v odnosih in zato izbiramo odnose, v katerih nismo srečni, ki so lahko še celo polni nasilja itd. Pomanjkanje ljubezni do sebe se tako zelo močno izraža prav v izbiri partnerja- zelo veliko je odnosov, kjer sta partnerja skupaj samo zato, da nekoga imata ob sebi, čeprav nista srečna in izpolnjena. Takšen odnos je lahko ok šele takrat, ko se zazreta vase in spremenita osnovni strah v izpolnjenost in ljubezen.
Pod številko dve je razlog, da se ne cenimo. Zelo očitno povezano z ljubeznijo do sebe, ni pa povsem isto, kajne? Kakšne so razlike? Ali je ljubezen do sebe predpogoj, da se cenimo; morda obratno?
Ne, ni isto. Lahko čutim, da je neka moja lastnost ok in da jo cenim, a to še ne pomeni, da se imam rad- tako tudi navzven: lahko cenim nekoga, a to ne pomeni, da ga imam rad. Ko pa je govora o ljubezni, je to, da nekoga cenim zagotovo del same ljubezni. Ljubezen je zelo široka in vsebuje to.
Druga stran tega pa je to, kaj pomeni, da se cenim v odnosih: pomeni, da izbiram tisto, kar je dobro zame in da postavljam meje prav zaradi tega občutka: vedno rečem sebi JA, medtem, ko lahko to pomeni, da rečem drugim NE.
Pod številko tri se je znašel pritisk okolice. Res se zdi, da okolica pričakuje od nas, da se v določenih letih ustalimo, poročimo, ustvarimo družino … Samske ženske vedno pogosteje iskreno pišejo o tem, kako jih drugi sprašujejo, kdaj se bodo poročile, kdaj bodo imele otroke. To niso majhni pritiski. Kako jim lahko kljubujemo?
Ni toliko vprašanje kako kljubovati zunanjim pritiskom, ampak kako se soočiti z občutki, ki se v meni pojavijo ob tem. Okolica ima svoja pričakovanja, ki pa nimajo nobene zveze z mojo potjo. Največji današnji problem so naši občutki, ki so lahko del naše preteklosti ali pa sedanjosti in jih ne želimo čutiti, ampak se z njimi bojujemo. Ob takšnih pričakovanjih družbe, lahko najdemo mir v sebi, ko v sebi odkrijemo kdo smo, ko imamo smisel in izpolnjenost in ob tem sprejmemo, da je naša pot samo naša, kar pa ne pomeni, da je poroka in vloga mame naša. Občutki, ki se ob tem pojavijo so največkrat strah, žalost, osamljenost, ki pa jih nimamo v sebi zaradi okolice ampak zaradi sebe, ker imamo v sebi nesprejemanje realne situacije in bolečino zaradi neizpolnjenih želja, ki naj bi jih poroka in vloga mame prinesla. Vse to si lahko izpolnimo tudi na drugačen način, ki bo najbližji in najbolj v oporo meni. Ljubezen do sebe tu konkretno pomeni sprejeti svoje občutke, biti nežen do sebe in najti pot, kjer bom zadovoljila svojo potrebo po ljubezni(smiselno se je ob tem vprašati, katera potreba bi bila izpolnjena s poroko in otroci) na način, ki bo meni v oporo. Tako lahko spustim svojo željo po družini in pustim življenju, da me preseneti, če mi je to namenjeno.
Številka štiri je: Verjamemo, da nas bo razmerje izpopolnilo, izpolnilo. Verjetno tudi na podlagi filmov in oglasov se vedno bolj verjame, da nas bo romantično razmerje osrečilo. Vendar to ni realna slika ljubezni, kajne? Ali nam lahko ljubezen do sebe da občutek izpopolnjenosti?
Ljubezen do sebe prinaša izpolnjenost! Vse, kar vidimo v filmih je nerealno in nima nobene povezave z našim življenjem.
Številka pet pa govori o coni udobja. Marsikdo naj bi že izbral partnerja, ki mu omogoča to, česar je vajen. Nekatere teorije govorijo o tem, da si izbiramo partnerja, s katerim bomo imeli enak oz. zelo podoben odnos, kot so ga imeli naši starši. Verjetno lahko iz prakse potrdite, da je nekaj na tem?
Ja- o zakonu privlačnosti sem pisala že v prejšnjih vprašanjih. Tu bi dodala le še, da je cona udobja tudi eden izmed dejavnikov, ki nas lahko ohromi in oddalji od sebe(zaradi strahu pred spremembami in nezmožnostjo prilagajanja življenju- ki pa nam vendarle vedno daje tisto, kar je v naše najvišje dobro).
Številka šest pa pravi, da se privlačnost lahko gradi na podlagi našega ranjenega notranjega jaza. Najbrž je to tisti del, ki ga lahko ozdravimo z ljubeznijo do sebe?
Vsi imamo v sebi našo čustveno prtljago, našo ranjenost in občutke naših nezadovoljenih potreb iz našega otroštva. Zato je tu ponovno zakon privlačnosti. Zagotovo pa lahko temu dodam, da bo ranljivost vedno del nas in da je pomembno le, da svoje rane sprejmemo in ozdravimo z nežnostjo in neskončno ljubeznijo do sebe. Nihče pa nas ne more tako prizadeti, kot lahko sami sebe, ko se ne poslušamo, se zapuščamo zaradi okolice itd.
Vse kaže, da imamo praktično vsi težave na tem področju. Ali nam ljubezen do sebe ni položena že v zibko, če lahko tako rečeva?
Ljubezen nam je položena v zibko, a jo je potrebno negovati in graditi.
Vendarle pa pravite, da je ljubezen do sebe odločitev. Da ne gre samo za čustva, pač pa za odločitev, da bomo delali, živeli tako, kot je dobro za nas. Torej v življenju tako ali drugače pridemo do neke točke, ko se odločimo, da bomo začeli imeti radi sebe. Kaj pa potem? Kako naprej? Oziroma, kje začeti?
Začnimo na začetku. Prvi korak je spoznati sebe, svojo dušo, svoje ranjenosti, svojo preteklost in svoje telo. Vse to je doživljenjski proces. Bistvo ljubezni do sebe je sprejeti vse svoje delčke- tudi tiste še neodkrite- in jih vzljubiti ter prav zaradi tega, kar vse nosimo v sebi, biti do sebe ljubeči in izbirati tisto, kar mi je v oporo. Biti sam sebi najboljši prijatelj in partner.
Katere pa so glavne ovire? Če pogledava primere iz prakse. Kaj ljudem najpogosteje prepreči, da bi nadaljevali v pravi smeri in se naučili ljubezni do sebe? Navade? Pričakovanja okolice? Včasih se zdi, da ljudje nismo najbolj odprti za osebnostne spremembe drugih ljudi. Hitro te lahko označijo za čudaka ali te imajo za nevljudnega, če ne počneš stvari tako, kot jih počnejo drugi …
Največkrat je ovira strah, nezaupanje vase ter naše podzavestno mišljenje, da nismo vredni ljubezni prav takšni, kot smo- da si ne zaslužimo tega. Bolj ali manj smo to prejeli od svoje okolice in ne znamo videti svoje lepote in bogastva ter svoje popolne nepopolnosti. Tudi navade so lahko ovira in prav tako pričakovanja okolice. Nikakor ni lahko ostati v svoji edinstvenosti, si upati biti drzen in poslušati le sebe. Vendar se zagotovo splača. Biti pogumen potopiti se vase in dovoliti, da te imajo za čudaka, prinaša svobodo in notranjo izpolnjenost. Navsezadnje tisto, kar drugi mislijo o tebi, ni tvoja stvar, ampak njihova, tvoji so samo občutki, ki se ti ob njihovih »obsodbah« zbudijo. Na poti do sebe se prebudi mnogo občutkov in situacij, ko ne vemo, kaj naj z njimi. V takšnih primerih je najboljše sproščanje, stik s telesom in prepoznavanje občutkov, ostalo pokaže čas. Bodimo pogumni in si dovolimo vstopiti na svojo pot, ker nas čaka najlepše darilo.
Kako pa na vse to vpliva denar? Po podatkih SURS je v letu 2015 pod pragom tveganja revščine živelo 287.000 oseb. Verjetno je v času, ko ljubezen do sebe vsi povezujemo tudi s tem, da si kupimo kaj lepega ali privoščimo kaj dobrega, veliko težje biti zvest sam sebi, če ne veš, kaj bi vrgel v lonec?
Ljubezen do sebe ni vedno povezana z denarjem. Zato, da si naklonimo razvajanje, je dovolj že narava, sprehod in tisto, kar si lahko privoščimo v okviru svojih finančnih zmožnosti. Tu se mi zdi pomembno biti skromen in ne iskati bogatega razvajanja ali daril, ker je dovolj že malenkost za to, da se sprostimo ali namenimo pozornost sebi. Največkrat so tu nekakšna težava naši visoki kriteriji in nezmožnost videti, kaj si lahko danes in tu privoščimo ali kako si lahko v danih razmerah ustvarimo nekaj zelo bogatega.
Med zvestobo do sebe in npr lakoto, je zelo tanka meja. Težko je reči nekomu naj se ceni, če ima v sebi občutek lakote. Na to vprašanje nimam konkretnega odgovora.
Ali v svoji praksi opažate, da je to dvoje povezano? Ali bi lahko rekli, da so ljudje, ki so odkrili ljubezen do sebe, bolj uspešni v življenju?
Vsekakor! Odvisno pa seveda, kaj si nekdo šteje za uspeh. Uspeh je lahko to, da smo srečni- in srečni smo, ko smo v sebi izpolnjeni in čutimo ljubezen. Uspeh na poslovnem področju je ravno tako odraz ljubezni do sebe: ko spoznaš sebe, svojo dušo, najdeš izpolnjenost in svoje poslanstvo. Poslanstvo pa je običajno poslovno področje, ki ti zagotovo uspe, če delaš tako, kot začutiš in ne tako, kot misliš. Za poslovni uspeh je potrebno delovati iz srca, iz svoje duše- zame je to poslovni uspeh. Vse ostalo(ko se npr koplješ v denarju, a nimaš notranje izpolnjenost), je prazno.
Za konec pa spodbudna misel Marka Twaina: »Sposobnost, da najdemo rešitve za življenjske težave je tisto, kar nam omogoča, da rastemo kot oseba.«