Smo kdaj pozorni na to, kdaj posegamo po hrani in kakšen imamo odnos do hrane? Verjamem, da niti ne… Se zavedamo kaj hrana dejansko pomeni? Lahko je koristna ali pa tudi škodljiva…

O odnosu do hrane in temu, kaj dejansko vnašam v svoje telo, sem začela razmišljati pred 1 letom, ko mi je telo z boleznijo pokazalo, da nekaj v mojem načinu življenja ni ok… Bolezen me je postavila pred ogledalo in mi dala vedeti, da tudi hrana ni samo užitek, ampak, da si lahko s hrano zelo škodujem… Pozorno sem začela spremljati odziv telesa na določeno hrano in opazila, kako močno mi lahko spremeni počutje in se telo upre vnosu. Na novo sem si morala zgraditi jedilnik ter prilagoditi telesu= jesti tisto, kar je telesu ustrezalo. Potrebovala sem kar nekaj časa in zelo prestrašeno sem preizkušala, kaj bo telesu koristilo in kaj ne… Telo je postalo zelo ranljivo in občutljivo in je zelo močno reagiralo na določene jedi… Počutje mi je postalo izredno pomembno in trudila sem se, da bi končno začela poslušati svoje telo, ker je samo od mene odvisno kako se bom počutila. Ni mi bilo več smiselno jesti vse, ker sem točno vedela, kako se bom počutila in samo zaradi užitka ob določeni hrani, nisem bila več pripravljena nositi posledic telesne šibkosti in zelo slabega počutja.

Ko se skozi nove oči zazrem v hrano, čutim hvaležnost, obenem pa se postavlja mnogo vprašanj o načinu življenja ter zakaj posegamo po hrani. Opažam, da je vedno več čustvene lakote, kar pomeni, da jemo dejansko takrat, ko nam nekaj manjka, ko se ne počutimo ok. Trenutkov, ko zares čutimo telesno lakoto, je vedno manj… Jemo, ko nam je dolgčas, ko se želimo razvajati, ko iščemo uteho(ko smo žalostni, jezni)- ker se nismo sposobni srečati s svojimi čustvi in jih zdržati, ko je v nas prehuda praznina in jo želimo z nečim zapolniti… Vse to drži? Odgovor ve vsak sam… Smo se resnično sposobni pogovarjati samo še o hrani, o tem kaj bomo jedli, kuhali ter del dneva razmišljamo samo o tem?

Poleg vsega naštetega pa se pojavlja tudi ideal telesa in pritisk družbe, kako naj bi izgledali. Obstajajo določeni normativi družbe, po katerih naj bi živeli. Ker smo v sebi nesamozavestni, ker iščemo zunanjo potrditev, sledimo idealom in hujšamo ter si skozi oči družbe postavljamo normative telesne teže… Zato nikoli nismo zadovoljni sami s sabo in s svojo težo ter se marsikdaj odpovedujemo hrani zato, da bi bili videti ok in ne zaradi tega, kako se nanjo odziva naše telo. Nam je bolj pomembno, kaj si o nas mislijo drugi, kot pa kako se dejansko počutimo po hrani? Verjetno ja… Prav tu čutim hvaležnost, ker se zavedam, da sem sama dala pozornost sebi in se trudim poslušati telo, ki me stalno opozarja, kaj ja in kaj ne. Priznam, da sem samo človek in da še vedno pridejo trenutki, ko čutim, da mi nekaj manjka in kljub temu, da vem, da to ni hrana, vseeno posežem po njej… A vseeno sem ponosna nase, ker vem, da se učim in trudim- včasih mi uspe, včasih tudi ne…

Ko pomislim na preteklost, se zavedam, da je bila predvsem v najstniških letih, hrana moja najboljša prijateljica, ker mi je nudila vse, česar nisem dobila drugje: tolažbo, zavetje, trenutno zapolnitev praznine, predvsem pa družbo in ljubezen, ki mi je manjkala… Po eni strani sem si želela biti lepa in vitka, po drugi strani pa mi je hrana toliko pomenila, da se ji nisem mogla odpovedati zaradi vsega, kar mi je dajala… Šele zadnjih nekaj let, ko sem odkrila sama sebe, hrana ni več na prvem mestu… ker sem začela odkrivati, kaj pomeni imeti rada sebe, predvsem pa, sem našla stik s svojimi čustvi in občutki… Zavedam se tudi, da je bila hrana sredstvo druženja že iz otroških let… Ker so bili obroki tisti, kjer smo bili skupaj, se mogoče kdaj pogovarjali, sem ta vzorec sprejela kot koristen za povezovanje in zato, da se nisem počutila sama… Hrepenela sem po praznovanjih in druženjih ob hrani vse dokler nisem več videla smisla v tem in mi ni več nudilo ljubezni, ki sem jo potrebovala.

Verjetno marsikomu znana zgodba. Prav zato se mi zdi vredno poudarjati odnos do hrane ter ozaveščanje, ker je že v tem lahko korak naprej, če ga želimo storiti in živeti v ljubezni do sebe ter biti srečni. Hrana prinaša trenutni užitek, nikakor pa nam ne more dati vse ljubezni, po kateri hrepenimo. Čeprav se zdi, da dobimo trenutno olajšanje praznine in je to lažja pot, kot poglobitev vase, pa nam to ne prinaša dolgoročnega zadovoljstva.