Misli mi kdaj pa kdaj zatavajo na stvari, ki jih nisem naredila “prav”. To pomeni, da sem jih naredila absolutno prav zase, za marsikoga drugega pa ne.

To mantro sem svoj čas lahko prebrala kjerkoli. Navdajala me je z neprijetnim občutkom, ker se sploh nisem zavedala, kaj to pomeni, da se imaš rad, se ceniš in spoštuješ. Kaj to pomeni, da imaš svobodno voljo in možnost, da lahko narediš karkoli želiš. Možnost, da nehaš slediti okolici in se preprosto usedeš v tišini in si rečeš, da je pa zdaj res dovolj! Kam grem naprej? V katero smer me obrača?

Najtežja stvar, ki jo pri spremembah opazim je ta, da si ne priznamo, da oziroma ko je dovolj. Da večno delamo isto in “vztrajamo, ker se trud obrestuje”. Se, ko nas ta izpopolnjuje. Dve leti nazaj sem si zvijala gleženj skoraj vsak drugi dan. Pol leta sem imela zvit gleženj. Vsake toliko sem se lahko samo ulegla od bolečin. Dokler se zadnji mesec nisem vprašala: “Kaj to pomeni za mene? Kaj delam narobe? Zakaj moram spet ležati? Zakaj mi vedno znova preprečuješ, da ne morem hoditi?”. Zato, da najdem pravo pot. Tisti čas je bil precej težak za mene – podala sem se na pot uresničevanja svojih idej in sanj, pa zraven še pojma nisem imela, kaj sploh delam. Da ne govorim, kako me je bolela noga. Zanimivo mi je dejstvo, da, ko sem poslala prvi e-mail portalu, s katerim sodelujem še danes, me je nehalo boleti.

Bolečina je izginila in vesolje je reklo: “Dobro je”.

Rada se imam, cenim se in spoštujem. Danes s tem opisujem dejstvo, da sledim svojemu srcu, svoji močni intuiciji in stvari se zlagajo same od sebe. To tudi pomeni, da na tej poti niso vsi zadovoljni z mano. Da lahko tudi koga prizadenem. Vendar je moj namen zame dober. Najprej razpiram pogled sama sebi in vsem, ki si vzamejo čas, da berejo moje kolumne. Uživam v svojem delu, kot še nikdar do sedaj. Tako sem se veselila, da se vrnem iz dopusta – komaj sem čakala in odštevala dneve, saj sem si za jesen pripravila toliko projektov, da sem si želela čim prej začeti. Rada se imam in si to veselje dovolim. Ker se cenim, bom vedno prevzela odgovornost za sebe in zase poskrbela. Poskrbela za ljudi, ki jih imam rada. Poskrbela za vse, če bom to želela. Ker se cenim, ne zato, ker moram. In na koncu, ker se spoštujem, bom dala vse od sebe, da je moje življenje vredno živeti. Spoštujem se s svojo neodvisnostjo, z dejstvom, da sprejmem dobre odločitve za sebe in v druge ne posegam. Privoščim si toliko, kot zmorem. Zame je to veliko! Ne kopam se v materialnosti, živim v obilju in tako tudi ne naprošam drugih, da mi karkoli omogočijo. Ne! Spoštujem se in zase poskrbim.

Imejte se radi – na koncu koncev je to vaše življenje. Marsikdo bi rad živel, pa ne more. Zato bodite hvaležni – izplača se.

Namaste!