Kako močno lahko zaboli, ko se nekdo iz mene norčuje, ko me opravlja in o meni govori le slabo, ne zna pa me pohvaliti in ceniti… vedno znova me to zmoti in rana zaskeli. Zakaj me zmoti, ko se nekdo to dela? Spoštujem sebe in svoje občutke in mi je to dovolj ali potrebujem potrditev okolice?
Ko pomislim, da je vse tu z razlogom, spoznavam, da mi okolica z dejanji samo nakazuje kakšen odnos imam do sebe… Pogled okrog mene je tako pogled v ogledalo in vse, kar me zmoti pri soljudeh, me moti pri sebi… Ko sem nezadovoljna z ljudmi okrog sebe, sem dejansko nezadovoljna sama s sabo.
Obnašanje nekoga izraža to, kar ta oseba v bistvu je, kar se meni ob tem pojavi, pa so samo moji občutki in odgovornost za njih je moja. Ko me boli, je ta bolečina moja in me ni prizadel drugi. Rana izhaja iz moje preteklosti, iz trenutka ko nisem bila sposobna sprejeti realnosti. Trpim namreč samo takrat ko realnost zame ni sprejemljiva… Zakaj ranjenost in kdaj je nastala, ne vem…večinoma naših ran zagotovo izvira iz otroških let, ko smo ostali prazni v naših čustvenih potrebah. To se težko zaceli, nas spremlja in skeli vse dokler to podzavestno “želimo” nositi s sabo…
Ko se ob današnji ranjenosti ozrem v notranjost v sebi najdem zapuščeno in osamljeno deklico, ki je trpela, ker ni dobila ljubezni in pohvale, ampak je bila deležna norčevanja, zasmehovanja in nezadovoljstva s strani staršev(poudarjanje slabosti itd)… ko se zavem tega in jo čutim, ji lahko izkažem sočutje… močno jo objamem in ji podarim ljubezen, podporo ter vse, kar ji je manjkalo…
Se sprašuješ kako lahko objameš otročka v sebi? Objemi sebe! 🙂 otrok je del tebe, če se zavedaš ali ne… v vsakem izmed nas obstaja majhna deklica ali fantek… kliče nas na pomoč in po pozornosti… kdaj to začutim? Ko si želim pozornost nekoga, dejansko deklica v meni kliče po moji pozornosti, po ljubezni in toplini. Ko jo neham prezirati in iskati ljubezen zunaj mene in ji podarim to, kar potrebuje, tudi ljubezni ne iščem več pri ljudeh,ampak jo imam v sebi. Nisem več sama, ampak si znam pomagati, ko potrebujem pomoč.
Če se vrnem nazaj… deklica se začne umirjati, ko ji posvetim potrebovano…da se svojih potreb zavedam, je vsekakor potreben čas in vztrajnost spoznavanja sebe.. . rane se umirijo… za svoje zdravljenje pa potrebujejo čas… predvsem pa obdobje žalovanja, da želenega deklica ni dobila od staršev. Ko mi uspe odžalovati v svojem tempu, lahko sprejmem starše taksni kot so in takratno realnost prav takšno kot je bila. Lahko sprejmem vso nepopolnost in miselnost o popolnih starših, ki bi me »morali« slišati, sprejeti, mi pomagati itd. Da sem sprejela vso preteklost vem, ko me ta ne vznemirja več in ne čutim več bolečine.
Preden pridem do tega cilja sem v procesu in v tem mi lahko pomaga tudi, da postopno začnem ločevati realnost od preteklosti. Občutki zapuščenosti, zavrženosti, izdanosti in vsi drugi težji, so del odnosa s starši in ne pripadajo trenutnemu odnosu, v katerem so se prebudili. Zavestno jih sprejmem in najdem način, da jih postavim tja, kamor sodijo… s tem pomagam sebi in si izkažem ljubezen… razumsko lahko usmerjam čustva in občutke, ko se za to odločim- ob predpostavki, da jih prepoznam, si jih dovolim začutiti in skušati odkriti, kaj mi govorijo… s tem prevzamem odgovornost za svoje počutje in se zavedam, da kot odrasla oseba, nisem žrtev ne svojih staršev in ne občutkov preteklosti… tako današnji odnosi dobijo nov pogled, lažje razumevanje, predvsem pa se ne trpinčim več za tisto, kar nisem dobila kot majhna deklica… moje življenje je danes moja odgovornost. Ni mi potrebno trpeti, če tega nočem.
Kot vedno znova zelo rada poudarjam, sta bistvena ljubezen in sočutje do sebe. Spoznajmo sebe, sprejmimo se z vsemi svojimi pomankljivostmi ter začnimo reševati čustvene stiske in težave, ki se pojavijo v odnosih, tam, kjer so se začeli: v čustveni preteklosti. Ni dovolj krpati posledice, če vzrok ostaja neodkrit in nerazrešen.
Sem ženska, ki se zelo rada izraža skozi pisanje, ker se mi zdi terapevtsko. V sebi iščem in brskam za neodkritimi zakladi ter se trudim predelovati vse, kar se mi pojavlja in me skuša oddaljevati od sedanjega trenutka. Zanimajo me predvsem odnosi in ljubezen do sebe, ker se mi zdi, da nam tega danes primanjkuje- zato želim s pisanjem ozaveščati in se dotikati tem, ki sicer v javnosti niso tako znane. To delo me sprošča, napolnjuje in uči