Potrebujem svoje dekle!
Kam je odšla? Zanjo se je namreč izgubila vsaka sled.
Prej je bila tukaj. Vsaj kdaj pa kdaj. Poslala kakšno misel, zgodbo. Poredko poklicala.
Kaj vse ji nisem povedal? Kaj vse sem ji? Tudi to, da je ne ljubim. Da nikoli ne bom čutil kot ona. Zmedel sem jo. Onemogočil, da bi verjela.
Čutil sem, da jo boli. Tako je rekla. Vseeno je postajala ob mojih poteh. Mi pisala pisma. Kaj pisma? Napisala je celo knjigo. Mi slikala sebe. Mi vsadila sanje. Njene sanje, ne moje. Vsaj tako sem mislil.
Res sem tako mislil.
Ampak jaz sem dober. Sem pri zemlji. Prizemeljski.
Moj prijatelj pravi, da sem višji. Obstaja nekaj stvari, ki jih jaz nikoli ne bi naredil. Ne želim biti v posmeh svoji družini.
V tem času sem rešil veliko stvari. Veliko sranja sem rešil.
Zakaj se počutim, kot bi svoj avto zapeljal na njen vrt? Lahko bi šel. Lahko bi se opravičil. Pa nisem naredil nič, razen da sem se skril za vinsko trto. Čakal, kaj bo naslednje.
Ves čas sem bil tisti, ki je čakal, medtem ko je ona hitela. Nisem rekel besede, če ni bila njena prva.
Dekle oprosti. Vem, ti ne bi nikoli želela biti v avtu na vrtu v enem samem popoldnevu. To sem vedel, nisem umazan. Zato se skrivam.
Potrebujem svoje dekle!
»Da si ne bi drznil! Spusti sedaj ti!« mi pravi. »Kdo že?«
Lahko bi pil. Tam se za hip sanje srečajo. Jutri so potem še bolj oddaljene. Zato pijem samo kdaj pa kdaj. Ne sam. Prijatelji so izgovor.
Torej kako naj plešem tam okrog? Pod slapom njenih misli. Kot petelin s povešenim grebenom. Zanka pred njenimi vrati je smešna.
Burnost usten, ki želijo očistiti in me naplaviti v krog v katerem potrebujem vrednost. Zakaj me je izpustila? Ne morem dobiti glave okrog njenega svetilnika.
Potrebujem čudež, to sladko dekle. Me lahko naredi za moškega z dušo? Mladega. Iluzijo sestavi izven iluzornosti.
Potrebujem svoje dekle!
Seveda je odšla. Prešuštniki delajo samo malopridne zgodbe. Poskušajo vse, da bi bile čiste. Sprašujejo se ali sedaj znajo živeti. Skozi misli izgledajo lepše te njihove laži.
Naredil bi vse, da ne bi težko hodila. Da ne bi padla. Da ne bi odšla. Tuje nogavice me ne morijo.
Plesal bi počasen ples skozi mesto. Še ena stvar, ki jo počnem brez nje. Saj niti ne vem, če bi ji bil še všeč ples skozi mesto?
Zdaj bi plesal v sredini. Še počasneje.
Zakaj šele sedaj vse to, ko pa je odšla. Končno. To sem hotel.
Mislim, da sem to res hotel.
Potrebujem svoje dekle!
Poglej se zdaj. Zakaj lezeš skupaj? Kaj ti ni rekel prijatelj, da si sedaj višji?
Ostani srečnež! Ostani pri sebi.
Od….! Kaj res nisi slišal? Potrebujem svoje dekle!
