Življenje se začne onkraj strahu- se zavedamo tega. Vedno več je žensk, ki prestopajo meje nemogočega, ki so pogumne in odločne, da sledijo svojemu srcu in sanjam. Podajajo nam zgled in upanje, da je vse uresničljivo in s tem dokazujejo lepoto življenja in njegovo lahkotnost.
Med njimi je tudi Petra Muraus, ki je zadnje leto preživela kot prostovoljka v neznani deželi in med neznanimi ljudmi na Finskem. Petra je že kot mala deklica sanjala o potovanjih, ker je oboževala geografijo in slike daljnih čudovitih dežel.
Petra, želja po novih krajih te je vodila da si se podala v neznano? Zakaj ravno Finska?
“Čeprav sem med 15tim in 24tim letom prepotovala kar precej sveta, obiskala dežele od Mehike do Japonske, sem se lani po prihodu iz Japonske odločila, da bi rada preizkusila življenje v tujini, ki je dejansko popolnoma drugače od potovanja. Mama je vedno govorila: ja hodiš po svetu, ampak ti boš vedno doma- brat se je namreč pri 21tih preselil v ZDA, čeprav smo vedno mislili obratno. Na nek način sem hotela tudi njej dokazati da zmorem sama živeti v tujini in ne samo potovati za mesec dni z nahrbtnikom. Odločila sem se, da za leto dni opravim prostovoljni projekt v sklopu EVS (evropske prostovoljne službe). Ko sem se začela sestajati z Nino (slovensko mentorico iz društva za pomoč mladim) sem načrtovala Nemčijo ali Avstrijo. Nisem želela predaleč, še vedno sem v mislih imela dom, obiske čez vikend in podobno. Prostovoljni projekti so zelo različni. Jaz sem želela delati z mladimi in problematičnimi otroki in mladostniki. Nina mi je ponudila čudovit projekt na Finskem. Finsko sem obiskala že pred tem in takrat rekla, nikoli več, zato je bil tudi moj odgovor na ponudbo NE! Enostavno mi ni bilo všeč. Vendar pa je bil projekt res dober, ampak dobesedno sredi ničesar na vzhodu Finske, kjer je prva “civilizacija” 400km oddaljena prestolnica Helsinki. Na te projekte se običajno prijavi 100 ali več mladih. Kljub temu sem po dolgem razmišljanju vseeno poslala CV in motivacijsko pismo za delo s prepričanjem, da zagotovo ne bom izbrana. Ob tem se močno nasmejim, ker še zdaj odmevajo besede moje mame: zarečenega kruha se največ poje. Namenjeno mi je bilo, da so me izbrali. V mesecih pred odhodom v sebi še vedno nisem bila povsem prepričana in mirna, saj sem imela priložnost za službo tukaj. Vsak dan sem si potihem želela da me pokličejo in ne potrebujem iti na Finsko. Močno sem iskala neke izgovore, da bi ostala doma med poznanim in znanimi, v udobju svojega kavča. 🙂 Za tisto službo so me potem klicali januarja-po 5 mesecih mojega bivanja v tujini- in bila sem najbolj srečen človek, da me niso poklicali prej, saj bi zamudila najboljšo izkušnjo v življenju.”
Te je bilo zelo strah skočiti v neznano za dolgo? Kako si se soočila s tem strahom? Zakaj si šla?
“Ugotovila sem, da nisem srečna. Trenutno zaključujem magisterij in sem ravno v tistem času vpisala absolventa ter imela eno leto možnosti. Nekaj let sem se vrtela v začaranem krogu, delala prek študentske napotnice za nekaj evrov, da bi si lahko kaj privoščila in ob tem videla da do zaposlitve ne morem. Žalostno je. Zavedala sem se svojih sposobnosti in nisem več želela živeti tako. V Sloveniji nisem dobila priložnosti, čeprav sem jo iskala. Res je, da sem na Finskem delala prostovoljni projekt ampak sem si odprla mnogo novih vrat. Zavedam se, da je prvo potrebno nekaj dati. Moje delo so izjemno cenili. V Sloveniji tega občutka nisem dobila in imam zelo slabo izkušnjo s prostovoljnim delom.
Strah je bil ogromen. Kljub vsem problemom in negotovosti je še vedno navezanost na dom. Je slovenščina je slovenščina. So prijatelji iz otroštva tisti, katere lahko pokličem, ko mi je hudo. Ampak želela sem premagati strah pred novim svetom, pred novo kulturo, pred novim življenjem. Še zadnji teden pred odhodom, sem iskala nekaj, kar bi me zadržalo tukaj, a nisem več našla ničesar. Usedla sem se na letalo in dobesedno odletela v neznano. Takrat sem že v bistvu vedela, da sem naredila prav. Premagala sem strah in dobila krila.”
Skočiti in zaplavati ni preprosto in to zmorejo le pogumni. Si presegla samo sebe? Kako so te sprejeli novi ljudje in okolje?
“Priznam, da ni bilo lahko, ampak bilo je vredno. Prebirala sem forume, komentarje…jamrala sem o stanju pri nas in se smilila sama sebi. Isto kot skoraj vsi. Vsekakor je najlažje sedeti doma in tarnati. Zato sem tvegala prihranke, čas in si rekla zdaj ali nikoli. Mislim, da sem se ponovno naučila »plavat«
Vsekakor sem presegla samo sebe. Odločila sem se, da se borim in nekaj storim za srečo. Spoznala sem da« brez nič pač ni nič«. Vem, da me zaradi poguma in neprespanih noči v življenju nikoli več ne bo tako strah. Taka odločitev prinaša zmago in je kasneje vse lažje…Odšla sem brez predsodkov in pričakovanj in z mislijo (ki mi jo je pred leti, ko sem se sama z nahrbtnikom podala v Mehiko-ob tem ko so mi vsi odsvetovali in svarili pred vsemi grozotami sveta- povedala kolegica, ki sedaj že nekaj let živi v Franciji): POJDI ODPRTEGA SRCA IN SPREJMI VSE LJUDI. Ljudje so to začutili in tako so me tudi odprto sprejeli. Čeprav so Finci v osnovi zaprti in zadržani, v bistvu se pač brigajo sami za sebe in si več vzamejo časa zase.”
Pomagalo ti je da si prišla bližje sebi,ne? Si v času na Finskem doživljala tudi večje osebne krize? Si postavila kake nove temelje v odnosih?
“Vsekakor. Naenkrat sem bila sama za sebe. Nisem mogla dvigniti telefona in poklicati najboljše kolegice na kavo. Ta izkušnja mi je poleg mnogo delovnih izkušenj in novega jezika, prinesla prav to: pot do sebe. Naučila sem se veliko novih stvari o sebi, seveda tudi tistih, ki mi niso všeč. Ampak sem jih sprejela. Tudi za odnose je takšna izkušnja hkrati največja preizkušnja. Res je tukaj internet in milijon možnosti komunikacije, kar zagotovo pomaga, a ni enako. Tudi zato sem imela krize, ampak sem se iz njih skušala, učiti. In mislim, da sem se. Danes, ko sedim doma in razmišljam o sebi pred enim letom, sem drugačna. Mirna. Odnosi so zagotovo dobili nove poglede in razdalja mi je pokazala, tiste prave ljudi, ki so vedno verjeli v mene in vztrajali.”
Se ti je življenje spremenilo tudi navzven? Si našla tisto, kar si iskala? Lahko rečeš da si sedaj srečna?
“Vsekakor. Notranje spremembe se seveda odražajo tudi navzven. Tu govorim predvsem o slogu življenja, času, ki si ga vzameš zase, prehrani, športu in vsemu kar spada zraven. Sama opažam te spremembe. Seveda je to potrebno vzdrževati, to je dolga pot, ki me še čaka. Celo življenje že nekaj iščem, mislim, da me je ravno to delalo nesrečno in nervozno. Enostavno sem nehala iskati in se prepustila. Mislim, da sem tako našla sebe, svojo življenjsko poslanstvo in mnogo drugega, kar je tako na kratko težko opisati samo z besedami, so občutki in čustva, ki te prevzamejo in takrat preprosto veš, da si na pravi poti. Vedno (vsaj pri meni) mora biti nekaj, kar me žene naprej- mislim da srečna 100% nikoli ne bom in se niti več ne trudim, ker menim, da je to izguba časa. Srečo sem našla v preprostih stvareh, kot je narava, sonce, ki posije po 3 mesecih teme. Otroci, ki so ti hvaležni za pozornost in čas. V družini in prijateljih, ki podpirajo…na vse to sem prej gledala samoumevno, to se je spremenilo. In premagan strah, zaradi katerega sem dobila krila.”
Torej si spet našla življenje v sebi? Se boš še vrnila na Finsko?
“Sem. Prišla sem domov, da napišem magistrsko nalogo in potem se jeseni vračam, po nove zmaga. Tam si želim ustvariti dom, saj sem tam tudi našla ljubezen; vsekakor pa puščam odprta vrata povsod po svetu, ker nikoli ne veš kam te krila popeljejo.”
Misel za konec?
“Vsak izmed nas ima krila, samo razpreti jih je potrebno.”
Naj zaključim z mislijo: “Odkrivanje novih svetov ne prinaša le sreče in modrosti, temveč tudi žalost in strah. Kako bi mogli ceniti srečo, ne da bi vedeli, kaj je žalost? Kako bi mogli doseči modrost, ne da bi se spopadli s svojimi strahovi? Veliki izziv življenja je premagati meje znotraj sebe, jih odriniti tja, kamor še v sanjah ne bi pomislili, da je mogoče.” (Sergio Bambaren)
Sem ženska, ki se zelo rada izraža skozi pisanje, ker se mi zdi terapevtsko. V sebi iščem in brskam za neodkritimi zakladi ter se trudim predelovati vse, kar se mi pojavlja in me skuša oddaljevati od sedanjega trenutka. Zanimajo me predvsem odnosi in ljubezen do sebe, ker se mi zdi, da nam tega danes primanjkuje- zato želim s pisanjem ozaveščati in se dotikati tem, ki sicer v javnosti niso tako znane. To delo me sprošča, napolnjuje in uči