Potreba za razkisanjem telesa je v bistvu odgovor na sodoben način življenja in vse pasti, ki se za tem skrivajo. Veliko stresa, nepravilna prehrana z veliko živil živalskega izvora, nepravilni procesi vrenja v debelem črevesju, onesnaženost okolja, preveč ali premalo fizične aktivnosti in negativna čustva (jeza, strah, ljubosumje, zamere, žalost …), premalo spanja, obremenitev s kemičnimi strupi (zdravila, cepljenje, strupi iz okolja, težke kovine) vplivajo na pojav zakisanosti telesa. Če pa želimo biti zdravi, mora biti telo v stanju kislo-bazičnega ravnovesja. Pri zakisanju pride do motenj v funkciji celic in izmenjavi informacij, zaradi zmanjšane električne napetosti celične membrane.

Vsi elektrokemični procesi v telesu so neposredno odvisni od kislinsko-bazičnega ravnotežja znotraj in izven celice. Da bi celice pravilno delovale (prehod potrebnih hranilnih snovi in kisika ter izločanje odpadkov), potrebujejo rahlo bazično stanje. Ko se telo zakisa, omenjene funkcije ne potekajo več normalno. Vse mineralne snovi in kisline, ki nastajajo v telesu med procesom presnove so nosilci kislih ali bazičnih električnih nabojev znotraj in zunaj celic. Ko pa se spremeni kislo – bazično ravnovesje in telo postane bolj kislo, se spremeni tudi električna napetost na membrani in znotraj celice, kar povzroča moteno delovanje celic in organov (zakisanje celic in medceličnine ter odlaganje kislin izven krvnega obtoka). Odvečne kisline pa se ne morejo izločiti preko jeter, pljuč in ledvic. Zaradi tega se lahko pojavijo simptomi zakisanosti, kot so: utrujenost, izčrpanost, slabša koncentracija, občutljivost na stres, nervoza, napihnjenost, slaba prebava in zaprtje, glavobol, zmanjšana odpornost, težave z mišicami in sklepi, spremembe kože, las in nohtov ter različne bolezni (avtoimunske bolezni, rak, revmatoidni artritis, osteoporoza itd.).

Telesna zakisanost je tudi znak, da je organizem preobremenjen s prostimi radikali, ki ustvarjajo oksidativni stres in posledično razvoj različnih bolezni. Vzrok za nastanek raka so odkrili pred letom 1923. Znanstvenik Otto Heinrich Warburg pa je leta 1931 dobil Nobelovo nagrado za to odkritje. Dr. Warburg je odkril, da je rak rezultat anti – fiziološkega načina življenja (prehranjevanje s hrano, ki nas zakisa) in fizične neaktivnosti, kar povzroča nastajanje okolja, ki nima dovolj kisika. Dr. Warburg je rekel: »Pomanjkanje kisika in zakisanost sta dve strani iste medalje: če nekdo ima eno, ima tudi drugo«. Če nam primanjkuje kisika, bomo zakisani, če pa smo zakisani, nam bo primanjkovalo kisika. Dr. Warburg je trdil, da če celici odvzamemo samo 35 % kisika, se le-ta lahko spremeni v rakavo v samo dveh dneh. Zaradi tega je zelo pomembno, da se razkisamo ter si na ta način povrnemo dobro zdravje in počutje. 

Kaj pomeni pH vrednost in zakaj je tako pomembna?

Naše telo je sestavljeno iz 60 do 70 % vode, ki je biološki medij za prenos nutrientov, kisika in biokemičnih snovi po krvnem obtoku. Ta medij ima ali kisle ali bazične lastnosti, ki jih merimo z lestvico imenovano pH faktor. Kislost oziroma bazičnost snovi merimo s pH lestvico, ki se razteza od 0 do 14, kot logaritem, kar pomeni, da je vsak korak 10x večji od prejšnjega. Na tej lestvici so vrednosti od 1 do 6.9 v obsegu kislega, 7.0 je nevtralna vrednost, 7.1 do 14.0 pa predstavlja bazičnost. Torej, nižja pH vrednost pomeni večjo zakisanost, višja pH vrednost pa višjo bazičnost. Alkalne tekočine (pH nad 7) absorbirajo kisik, kisle pa ga želijo eliminirati. Malo alkalna tekočina lahko absorbira več kot 100 krat več kisika kot malo kisla tekočina. Optimalna pH vrednost telesa je med 7,1 in 7,5. Študije so pokazale, da imajo starejši lahko tudi pH 6,5, nekateri rakavi bolniki pa imajo tudi 4,5 in manj, kar je izrazito kislo okolje. Večina novorojenčkov ima pH 7,5. Telo bo naredilo vse, da vzdržuje pH krvi med 7.35 in 7.45. Uporabilo bo minerale iz vitalnih organov in tkiv, da ohranja to vrednost, vključno s Ca in P. 

Kisline so v bistvu snovi, ki v vodnih raztopinah oddajajo vodikove ione oz. protone (H+). Vodikovi ioni se vežejo z molekulami vode. Tako nastanejo hidratizirani vodikovi ioni oz. oksonijevi ioni (H3O+ ). Več kot je oksonijevih ionov  v vodni raztopini,  bolj je raztopina kisla. Bolj ko kislost raztopin narašča, manjši  je pH tekočine. Baze so snovi, ki v vodni raztopini sprejemajo vodikove ione oz. protone (H+).). Vodne raztopine baz vsebujejo hidroksidne ione (OH-). Bolj ko bazičnost raztopin narašča, višji je pH tekočine. Vodikovi ioni ves čas nastajajo pri metaboličnih procesih v celicah in spreminjajo kislost in bazičnost notranjega okolja. Normalna koncentracija vodikovih ionov v notranjem okolju organizma (zunajcelični tekočini) znaša 40 nmol/l, kar odgovarja vrednosti pH 7,40. 

Kako ugotavljamo stopnje zakisanosti telesa?

Najlažji domači test za preverjanje zakisanosti telesa je vsekakor preverjanje pH-vrednosti urina. Merimo ga z indikatorjem za merjenje pH-vrednosti urina (najmanj tri dni (lahko tudi pet), vsakokrat, ko gremo na stranišče. Odtrgamo en lakmusov papir in ga za 1–2 sekundi postavimo pod curek urina. Nato primerjamo spremenjeno barvo lakmusovega papirja s priloženo barvno lestvico. Pridobljene vrednosti vnašamo v diagram (čas merjenja in pH-vrednost urina). Posamezne vrednosti merjenj povežemo v krivuljo. Če so povprečne vrednosti pod 7 in če krivulja ni podobna tisti, ki jo dobimo za primerjavo, potem lahko sklepamo, da smo zakisani. Če pa slučajno že uživamo bazične minerale, prenehamo z njihovim uživanjem vsaj tri dni pred začetkom merjenja pH-vrednosti urina, saj povišana koncentracija bazičnih mineralov zviša tudi pH-vrednost urina, kar pa še ne pomeni, da je telo razkisano. Realne pH-vrednosti dobimo šele takrat, ko nekaj časa ne uživamo bazičnih mineralov in ne izvajamo bazičnih kopeli. Jutranji urin mora biti kisel, ampak ne preveč kisel. Če pa je pH vrednost jutranjega urina visoka oz bazična obstaja možnost, da naše ledvice ne izločajo kislin v zadostni količini. V tem primeru je treba preveriti zdravstveno stanje ledvic.

O močni zakisanosti telesa govorimo, ko je povprečna pH vrednost urina pod 6. Če pa imamo povprečne pH vrednosti urina od 6 do 6.9 pa smo lažje zakisani. V prvem primeru moramo zaužiti vsaj 80 % bazičnih živil, pri lažji zakisanosti pa vsaj 70 %. Za vzdrževanje pravilnega kislo – bazičnega ravnovesja pa je razmerje med bazičnimi in kislimi živili 60:40 (v tem primeru je treba vsak dan zaužiti vsaj 60 % bazičnih živil). 

Zdravniki po navadi merijo stopnjo zakisanosti preko krvnih testov. V arterijski krvi merijo ravni kisika in ogljikovega dioksida. Poleg tega preverjajo delovanje ledvic, vsebnost kalcija in beljakovin, krvni sladkor in raven elektrolitov. Vsi omenjeni testi lahko zdravnikom omogočajo identifikacijo tipa zakisanosti. Če se recimo ugotovi respiratorna zakisanost vam dodatno preverijo pljuča. Pri metabolični zakisanosti pa še dodatno preverjajo pH vrednost urina in na ta način ugotavljajo kako se izločajo kisline in baze. 

Poleg tega pa lahko ugotavljamo obremenjenost telesa s kislinama tudi z merjenjem neto endogene produkcije kislin pri zdravih osebah pri katerih se določa celovita količina anorganskih sestavin diete, urina in blata v 24 urnem vzorcu. Tudi test po Sander-ju (po 5 kratnem dnevnem merjenju urina se s pomočjo laboratorijskih testov določi nevtralizacijska ali puferska sposobnost urina) nam pove veliko o zakisanosti telesa. Koncentracije kalcija v urinu so še en pokazatelj prisotnosti kislin v telesu, saj pri latentni acidozi se izloči več kalcija kot se absorbira iz črevesja. 

Razkisanje lahko traja od 3 do 18 mesecev. V tem času je treba na vsake 3 mesece narediti kratko pavzo (3 – 5 dni) v jemanju bazičnih prehranskih dopolnil in potem ponovno narediti test za zakisanost. Na ta način bomo preverjali trenutno stopnjo zakisanosti, naš napredek in na podlagi tega bomo pravilno regulirali našo dieto, jemanje dodatkov in ostale aktivnosti, ki so pomembne pri samem procesu razkisanja. 

Kislo – bazična živila

Razpredelnice kislo – bazičnih živil se lahko razlikujejo in verjetno boste naleteli na odstopanja, ko boste brali različne knjige ali članke o razkisanju. Ne glede na to, je dejstvo, da je treba uživati čim več generalno bazičnih, ekološko pridelanih živil (to so predvsem: sadje, zelenjava in kalčki). Poleg tega pa še nepredelana žita (predvsem proso, amarant in kvinoja, ki nas ne zakisajo), stročnice ter malo oreščkov (predvsem mandlje) in semen. Polnovredna rastlinska prehrana z veliko svežih živil, zelene listnate zelenjave ter že omenjenih živil, vam bo pomagala, da ohranjate optimalno zdravje in se lažje razkisate. Živila živalskega izvora (mlečni izdelki, meso, izdelki iz mesa, jajca in ribe), sladkor ter na splošno močno predelana živila, nas zelo močno zakisajo. 

Prehranska dopolnila, ki nam lahko pomagajo pri razkisanju

Ječmenova, pirina, kamutova ali pšenična trava v prahu

Žitne trave so ekstremno alkalne. Če redno uživamo dodatke omenjenih trav (1 – 3 čajne žličke na dan – odrasle osebe, 1/4 do 1/2 čajne žličke  –  dojenčki od 6 mesecev naprej, 1/2 do 1 čajne žličke – otroci do 10 leta starosti, po 10 letu starosti pa enako kot odrasli). Različne raziskave so pokazale, da trave v prahu lahko vplivajo na regeneracijo DNK pri poškodovanih celicah. To pomeni, da tudi preprečujejo nastanek raka, hitro staranje in celično apoptozo. Poleg tega pa delujejo protivnetno, spodbujajo delovanje imunskega sistema in pospešujejo regeneracijo telesa. Vsebujejo veliko antioksidantov, beta karotena, folatov (posebej pomembni v nosečnosti), kalija, kalcija, magnezija, železa, bakra, fosforja, mangana, cinka, encimov, beljakovin, vitamina C ter vitamine B kompleksa. Pri razkisanju pa so skoraj obvezni spremljevalci v prehranskem načrtu. 

Alfalfa v prahu

Alfalfa izboljšuje presnovo, pospešuje metabolizem, deluje alkalno, vpliva na boljše zdravje las in nohtov, vsebuje veliko antioksidantov, beljakovin, različnih vitaminov (posebej A, C, E in K4) in mineralov (kalcij, kalij, fosfor, cink, mangan, baker in železo) ter saponin, ki odstranjuje toksine iz telesa in pomaga pri težavah z ledvicami, mehurjem in prostato, izboljšuje tok urina in pomaga pri težavah z želodcem. Odlična je tudi pri zniževanju holesterola, pomaga pri astmi, osteoartritisu in diabetesu. Alfalfa se odsvetuje nosečnicam (lahko povzroči krčenje maternice), v času dojenja, če uživamo določena zdravila (diuretiki, zdravila za diabetes, protivnetna zdravila, pri hormonski terapiji ali če jemljemo zdravila proti strjevanju krvi), če imamo presajene organe ali če smo zboleli za multiplo sklerozo, lupusom in revmatoidnim artritisom (zaradi spodbujanja imunskega sistema). 

Spirulina in klorela

Spirulina in klorela sta dejansko superhrana. Vsebujeta veliko beljakovin, antioksidantov, vitamine B kompleksa, beta karoten, esencialne maščobne kisline, minerale, vitamine: B1, B2, B3, B6, B9, C, D in E. Obe delujeta protivnetno, odlična pomoč sta pri težavah s srcem in ožiljem, pri preprečevanju raka, pomagata pri težavah s sluznicami, znižujeta holesterol in krvni tlak, spodbujata imunski sistem,  zmanjšujeta pojav alergij, alkalizirata telo, pozitivno delujeta na delovanje jeter in  trebušne slinavke … Klorela pa se še posebej uporablja pri čiščenju telesa (težke kovine, kot je živo srebro). Tisti, ki imajo težave z alergijami na morsko hrano in jod, mogoče bodo imeli težave tudi s spirulino in klorelo. Zaradi razstrupljevalnih lastnosti pa ju po navadi ne priporočamo v času nosečnosti in dojenja ter pri hipertiroidizmu. Včasih se zgodi, da povzročata tudi želodčne težave (če imamo želodčne težave ju uživamo po obroku). 

Moringa

Moringa se uporablja pri težavah z anemijo, artritisom, astmo, pri raku, zakisanosti, zaprtju, diabetesu, diareji, epilepsiji, bolečinah v trebuhu, ulceroznem kolitisu, glavobolu, težavah s srcem in ožiljem, pri visokem pritisku, težavah s ščitnico, če imamo bakterijske, glivične, virusne in parazitne okužbe. Poleg tega pa zmanjšuje otekline, deluje kot afrodiziak, spodbuja imunski sistem, preprečuje nosečnost (zaradi tega se nikakor ne uporablja v nosečnosti, saj lahko povzroči splav). Lahko jo nanesemo direktno na kožo, če imamo težave s prhljajem, parodontozo, rane … Uporabljamo jo enako kot trave v prahu. Vsebuje zelo veliko različnih antioksidantov (46), proteine, vitamin C, beljakovine, železo, beta karoten, magnezij, kalcij, kalij …

Pegasti badelj in kurkumin iz kurkume za jetra

Pri razkisanju je zelo pomembno, da podpremo naša jetra, saj je ravno ta organ (poleg ledvic) zelo obremenjen pri procesu razkisanja in se lahko poškoduje. Pegasti badelj poznamo kot rastlino, ki jo najbolj pogosto uporabljamo pri težavah z jetri (maščobna okvara jeter, toksična obolenja jeter, kronična vnetja in ciroza jeter). Poleg tega pa se uporablja tudi pri boleznih vranice, malariji, migreni, morski bolezni, krčnih žilah, prebavnih motnjah, žolčnih obolenjih, zlatenici, pri razstrupljanju, preprečevanju nastajanja žolčnih kamnov … Sestavina, ki krepi in varuje jetra se imenuje silimarin. Veliko ga je v semenih, ki jih pred uporabo moramo zmleti (uporaba čaja iz nezmletih semen ni učinkovita, ker silimarin ni topen v vodi). Silimarin krepi celično steno in tako preprečujejo vstop strupov v celico, poleg tega pa spodbujajo obnavljanje jetrnih celic. Pegasti badelj se ne priporoča nosečnicam in doječim mamam, pri nekaterih pa lahko izzove alergično reakcijo ter bruhanje. Tudi je nevarno, če ga uporabljamo, če imamo zapore pretoka žolči, ki so nastale kot posledica žolčnih kamnov. Največkrat uporabljamo tinkturo pegastega badlja, saj najbolj učinkovita. V tem primeru vzamemo 30 kapljic tinkture, ki jo nakapamo v kozarec vode. Pijemo trikrat na dan, pred jedjo. 

Kurkumin iz kurkume

Kurkumin tudi podpira jetra in pomaga pri njihovi regeneraciji in stimulaciji, deluje protivnetno, preprečuje raka, pomaga pri zdravljenju demence, depresije, Alzheimerja, virusnega hepatitisa, luskavice, zmanjšuje bolečine, uravnava krvni sladkor, pomaga pri presnavljanju maščob in pri zdravljenju kolitisa, Crohnove bolezni ter sindroma razdražljivega črevesja. Lahko uživamo svežo kurkumo,  kurkumo v prahu ali kapsule kurkume. Obvezno pa je istočasno uživanje črnega popra zaradi boljše absorpcije kurkumina. Dnevna doza je do 1 zvrhane čajne žličke kurkume. Če imamo večje zdravstvene težave, pri katerih nam lahko pomaga kurkumin iz kurkume, se lahko odločimo za jemanje čistega kurkumina (vsaj 600 mg na dan). 

Probiotiki

Ko črevesje ni stabilno in v ravnotežju, potem imunski sistem ne deluje pravilno, nepredelane molekule hrane preidejo v kri, hranila se ne absorbirajo, hrana fermentira in gnije, odpadne snovi se ne izločajo, portalna vena se zamaši (vena, ki tudi povezuje črevesje in jetra) in imamo težave na vseh področjih vključno z zakisanostjo telesa. V kislem okolju se hitro razmnožujejo patogeni organizmi vključno z glivicami. Zaradi tega je zelo pomembno, da podpremo svoje telo s probiotično terapijo. Probiotična kura naj traja vsaj dva meseca (po 1 kapsula na dan po potrebi tudi več kakovostnih probiotikov z različnimi sevi in zadostne količine) tudi v času razkisanja in potem. Probiotike pa izbiramo glede na težave, ki jih imamo. Če imamo težave z glivicami (recimo kandida) potem moramo jemati Saccharomyces boulardii plus klasične seve bifido bakterij in laktobacila. Za težave v debelem črevesju pa je treba vzeti veliko milijard bakterij (posebej, če imamo težave z ulceroznim kolitisom, Chronovo boleznijo, razdražljivim črevesjem …). 

Bazični prašek

Bazični prašek mora biti sestavljen iz mineralov v obliki citratov. Potrebujemo ga pri razkisanju, saj se kisline vežejo za določene minerale (posebej kalcij) in se potem lahko izločijo iz telesa. Če jemo nepravilno, uživamo preveč hrane, ki nas zakisa, smo nenehno pod stresom, bo telo jemalo kalcij iz kosti, da se razkisa. Zaradi tega lahko nastane tudi osteoporoza. Po testiranju zakisanosti telesa je dobro v svojo prehrano dodajati tudi bazične minerale v obliki citratov, saj se na ta način bomo lažje in hitreje razkisali.

Encimi

Večini ljudi, ki so zakisani, primanjkuje vitaminov, mineralov in encimov. Če smo napihnjeni, imamo krče, vetrove, drisko ali zaprtje, obstaja možnost, da imamo težave z encimsko pomanjkljivostjo. Encimi so v vseh naših celicah in delujejo kot katalizatorji kemičnih reakcij v telesu (vplivajo na razgradnjo, sintezo, regulacijo in izražanje DNK-ja …). Presnova ne bi bila mogoča, če ne bi bilo encimov. Prebavni encimi razgrajujejo in predelujejo hrano, tako da se potem posamezne sestavine iz hrane lahko absorbirajo in uporabijo. Proizvajajo jih žleze z notranjim izločanjem. V telo jih lahko vnesemo tudi z uživanjem presne hrane in prehranskih dopolnil. Če nimamo zadostne količine encimov, hrana gnije ali vre, pri tem nastajajo smrdeči plini, ki nas zastrupljajo. V takšnem toksičnem okolju nastajajo dodatne kisline, ki obremenijo delovanje telesa. Če po določeni hrani začutimo, da nas napihuje, imamo vetrove, težo v želodcu in črevesju (hrana se ne prebavlja dlje časa), lahko sklepamo, da imamo težave z encimi. Seveda je to tudi lahko posledica nepravilne kombinacije živil. Če nam blato smrdi po kislem, so lahko težave s pomanjkanjem encimov, ki presnavljajo ogljikove hidrate, če pa smrdi po gnilem pa nimamo zadostno količino encimov, ki presnavljajo beljakovine. Surova hrana, posebej kalčki in mikrozelenje so odličen vir encimov (encimi se uničijo na temperaturah višjih od 47 stopinj C). Za marsikoga je presna hrana težko prebavljiva. Zaradi tega je treba zelo dobro prežvečiti hrano in po potrebi jemati encimske dodatke. 

Primer dnevnega programa za razkisanje telesa

Jelena Dimitrijević iz Hranazazivljenje.si

Holistična svetovalka za zdravo rastlinsko prehrano, certificirana nutricionistka.

www.hranazazivljenje.si/