Občutek krivde verjetno vsi poznamo. Pojavi se, ko naredimo nekaj narobe, ko obsodimo dejanje za slabo, ne glede na to ali je res ali ne.

Občutek krivde nam je bolj ali manj privzgojen že v otroštvu. Nekateri so se z njim znali spopasti takrat, ko so ob sebi imeli podporo staršev, spet drugi smo nerazrešen občutek krivde ponesli v odraslost, kjer se nam največkrat pojavi v odnosih, ki nas spomnijo na situacije, kjer smo doživeli ta močan in za otroka ogrožajoč občutek.

 

muri

Tisto, na kar bi se tokrat želela osredotočiti, je prav ta del preteklosti, ki je včasih celo nezaveden, ker sem/smo ga zaradi način preživetja potlačili vase, ker se z njim nisem/nismo znali drugače soočiti.

Marsikateri otrok v zgodnjih otroških letih nosi v sebi občutke, ki mu jih naložijo starši in mu ne znajo razložiti, da kot otroček ni nič kriv. Otrok sprejema vse in močno doživlja odnos med starši in karkoli gre med njima narobe, vzame krivdo nase. Takšen otrok sem bila tudi jaz. Dolga leta sem globoko v sebi nosila nezaveden občutek krivde, ki je bil takrat zame, kot za malo deklico, pretežak, da bi ga predelala ali se kakorkoli soočila z njim. Skozi vsa leta so mi starši vcepljali občutek, da sem kriva za vse. Nikoli pa nisem prišla v stik s seboj in odkrila, odkje to izhaja.

Zato je bilo zelo neverjetno odkritje, kako globoko v podzavesti nosim to, predvsem pa, da to nosim v sebi že od rojstva. Že od trenutka mojega spočetja, sem bila označena kot tista, ki je kriva, karkoli se bo v odnosu med starši zgodilo. Mala deklica, ki je s svojim rojstvom odnos med starši le še poslabšala. Vsekakor rojstvo otroka zelo vpliva na mlade starše. Kot drugi otrok zato nikakor nisem bila zaželjena in sem zaradi pozornosti nase, načela že tako slab odnos. Globoko v sebi sem to čutila in sprejela krivdo, ki sta mi jo želela dati.

Teh občutkov nisem znala predelati in sem jih potlačila vase. Nosila sem jih v sebi in vedno čutila, da sem jaz kriva za vse, ker mi nihče ni znal pokazati in povedati, da to ni res. Starši so mi s svojim obnašanjem le še dodatno potrjevali to, kar imela v sebi.

Danes pišem to, ker želim ozaveščati in opominjati starše, naj ne vpletajo otrok v svoje odnose, naj sprejemajo odgovornost za odnos in naj pomagajo majhnim punčkam in fantkom, da ne sprejemajo tega nase, ker ima to za njihovo življenje lahko katastrofalne posledice. Kot odrasli pozivam, da pomagamo otrokom pri soočanju z njihovimi občutki ter jim s tem dajemo dobro popotnico za življenje.

Kljub vsemu pa je odgovornost, kaj vse danes čutim in nosim v sebi (čeprav so to občutki iz preteklosti), samo moja. Lahko sprejmem, da sta starša ravnala tako kot sta in da sem dolgo nosila občutke, ki niso bili moji. Kot odrasla, se danes sama odločam, kako se bom počutila in kaj bo vplivalo name in zato sem se sposobna soočiti z občutki krivde in sprejeti vse, kar mi je manjkalo v otroštvu prav zaradi krivde. Danes si te potrebe zadovoljujem sama in si lahko povrnem vse, česar nisem dobila. Preteklost tako ostaja tam, kjer je. Občutki so razrešeni in izpuščeni, jaz pa v srcu pomirjena in srečna.