Prenesimo zdaj to isto teorijo v skupnost homoseksualcev, ki imajo enake težave kot vsi drugi, poleg tega pa še družba s prsti meri nanje in pravi: “Slabo!” Navadno so jim tudi lastne matere in očetje govorili: “Ti SI slab!” Prenašati morajo težko breme.Tako so moški homoseksualci ustvarili bolezen, ki Ji pravimo AIDS. Veliko hujša je od herpesa in je lahko celo smrtonosna.V heteroseksualni družbi je mnoge ženske groza staranja, kajti ustvarili smo si veliko prepričanj o veličastnosti mladosti. Moškim ni tako težko, kajti z nekaj sivimi lasmi postanejo pomembnejši. Ko moški postane starejši, ga ljudje pogosto začnejo spoštovati. Pri večini moških homoseksualcev ni tako, kajti ustvarili so kulturo, ki močno poudarja mladost in lepoto. Mladost je dana vsakemu človeku, standard lepote pa doseže le malokdo. V tej kulturi je zunanji videz telesa tako pomemben, da so čustva povsem prezrta. Če nisi mlad in lep, skorajda ne šteješ. Oseba nI pomembna. Pomembno je le telo. Ta način mišljenja meče slabo luč na vso kulturo. To Je, kot bi pravili: .Homoseksualec ni dovolj dober’. Zaradi načina, kako se homoseksualci vedejo do drugih homoseksualcev, je marsikoga od njih groza staranja. Skoraj bolje je umreti kot se postarati, in AIDS je bolezen, od katere se pogosto umre. Homoseksualci pogosto čutijo, da bodo neuporabni in nezaželeni, ko se bodo postarali. Bolje se je uničiti in mnogi so si ustvarili destruktiven način življenja. Nekatere navade homoseksualcev – razprodaja teles, neprestano ocenjevanje, odklanjanje zbliževanja med seboj – so pošastne. AIDS je pošastna bolezen. Te vrste navad in vedenjskih vzorcev ustvarjajo krivdo na zelo globoki ravni, ne glede na to, da so medčloveški odnosi zelo .plitvi’. Plitvi odnosi so lahko zelo zabavni, lahko pa so tudi nadvse destruktivni za tistega, ki daje, in za tistega, ki jemlje. To je le drug način izogibanja zbliževanja in intimnosti. Nikakor ne bi rada s svojimi besedami povzročila, da bi se kdorkoli počutil krivega. Vseeno pa se moramo soočiti s stvarmi, ki jih je treba spremeniti, da bi naše življenje lahko potekalo v ljubezni, radosti in spoštovanju. Pred petdesetimi leti so se vsi homoseksualci skrivali. Dandanes jim je uspelo ustvariti kotičke v družbi, kjer se lahko vsaj delno odprejo. Zelo žalostno se mi zdi, da drug drugemu povzročajo toliko bolečine. Obžalovanja vredno je, kako se večina ,normalnih’ ljudi vede do homoseksualcev, toda prav tragično je, kako se mnogi homoseksualci vedejo do drugih homoseksualcev. Moški imajo že od nekdaj več spolnih partnerjev kot ženske, ko pa so skupaj le moški, je seksa še več. To je lepo in prav. Kopališča izpolnjujejo čudovito potrebo, razen če svojo spolnost uporabljamo v napačne namene. Nekateri moški imajo radi veliko partnerjev, da si potešijo globoko potrebo po samopotrditvi in ne, da bi v seksu uživali. Mislim, da ni nič narobe, če imaš veliko partnerjev in če občasno uživaš alkohol in druge rekreativne droge. Toda če se vsak večer omamimo do nezavesti in če potrebujemo več partnerjev na dan le zato, da bi potrdili svojo vrednost, si s tem ne pomagamo. Morali bi izvesti nekaj sprememb v naši miselnosti. Zdaj je čas za zdravljenje, za ustvarjanje celote in ne za obtoževanje. Moramo se povzpeti iz omejitev preteklosti. Vsi smo božanski, veličastni izrazi življenja. Zahtevajmo to zdaj!

DEBELO ČREVO predstavlja sposobnost spustiti, osvoboditi se tistega, česar ne potrebujemo več. Da bi telo delovalo v popolnem ritmu in da bi teklo s tokom življenja, potrebuje uravnovešenost med sprejemanjem, presnavljanjem in izločanjem. Le naši strahovi nam onemogočajo, da bi se poslovili od preteklosti.

Četudi ljudje, ki jih muči zaprtost, niso skopuški, navadno mislijo, da nikoli ne bodo imeli dovolj. Oklepajo se starih odnosov, ki jim povzročajo bolečine. Stare obleke, ki že dolga leta ležijo v omari, se bojijo vreči stran, ker mislijo, da jih bodo morda nekega dne potrebovali. Ostajajo v službi, ki jih duši, ali si nikoli ne privoščijo užitka, ker morajo varčevati za hude dni. Ne brskajte po posodi z včerajšnjimi smetmi, da bi našli sestavine za današnje kosilo. Naučite se zaupati, da vam življenje vedno prinese, kar potrebujete.

NOGE nas nosijo skozi življenje. Težave z nogami nas pogosto opozarjajo, da nas je strah stopiti naprej ali da se nočemo premakniti v določeno smer. Z nogami tečemo, noge vlečemo za seboj, hodimo po mačje, smo iksastih nog, hodimo na noter; imamo široka, debela, jezna stegna, polna zamer iz otroštva. Kadar nečesa nočemo storiti, to pogosto povzroči manjše težave z nogami. KRČNE ŽILE opozarjajo, da ostajamo v službi, ki jo sovražimo, ali v prostoru, ki ga sovražimo. Žile so izgubile svojo sposobnost prenašati radost.

Ali hodite v želeni smeri?

KOLENA, tako kot vrat, predstavljajo prilagodljivost, le da kolena izražajo upogljivost in ponos, ego in trmoglavost. Ko stopamo naprej, se pogosto bojimo upogniti in postanemo neprilagodljivi. Sklepi postanejo togi. Radi bi šli naprej, vendar nočemo spremeniti svojih navad. Kolena se tako počasi zdravijo, ker je vpleten naš ego. Tudi gleženj je sklep, vendar se dosti hitreje pozdravi. Pri kolenih traja dolgo, ker zdravljenje zavira ponos in prepričanje v naš prav. Ko boste imeli težave s koleni, se vprašajte, v kaj ste tako trdno prepričani in kje se nočete upogniti. Ne bodite trmasti, osvobodite se. Življenje je tok, življenje je gibanje. Če želimo, da nam bo udobno, moramo biti prilagodljivi in moramo teči z življenjem. Vrba se upogiba, ziblje z vetrom ter je vedno lepa in pomirjena z življenjem.

STOPALA izražajo naše razumevanje, razumevanje nas samih in življenja – preteklega, sedanjega in prihodnjega. Mnogi stari ljudje s težavo hodijo. Njihovo razumevanje je skaženo in pogosto se jim zdi, da nimajo več kam iti. Otroci se gibljejo veselo in lahkih nog. Starejši ljudje cesto podrsavajo z nogami, kot da ne bi hoteli naprej.

KOŽA predstavlja našo individualnost. S kožo imamo običajno težave, kadar se nam zdi, da je naša individualnost nekako ogrožena. Občutek imamo, da imajo drugi moč nad nami. Človek nam zleze pod kožo, počutimo se, kot bi nas žive odrli, imamo debelo kožo. Eden najhitrejših načinov, kako si ozdraviti kožo, je, da si v mislih ponavljate: “Cenim se.” To ponovite več stokrat na dan. Vzemite svojo moč v svoje roke.

NESREČE niso nesreče. Kot vse drugo v življenju si tudi njih ustvarimo. Ni nujno, da si rečemo: “Rada bi se ponesrečila.” Nesrečo nam lahko prikličejo naši miselni vzorci. Nekateri ljudje so očitno ,nagnjeni k nesrečam’, drugi pa brez praske preživijo celo življenje. Nesreče izražajo jezo. Prikazujejo zmedo in občutek, da si ne upamo postaviti se zase. Izražajo tudi upor proti avtoriteti. Tako se razjezimo, da bi najraje koga udarili, namesto tega pa jih sami dobimo. Kadar smo jezni nase, kadar se počutimo krive, kadar čutimo potrebo pa kazni, nam nesreča na čudovit način ustreže. Videti je, da nobena nesreča ne nastane po naši krivdi. Videti je, da smo nemočne žrtve usode. Nesreča nam dopušča, da druge prosimo za sočutje in pozornost. Rane nam izperejo in previjejo. Priborimo si počitek v postelji, včasih za dolgo časa. In priborimo si bolečino. Mesto na telesu, ki smo si ga poškodovali, nam lahko pomaga ugotoviti, na katerem področju življenja se počutimo krive. Resnost poškodbe nam pove, kako močno potrebo po kazni imamo in kako dolgo naj ta kazen traja.

POPOLNA IZGUBA APETITA pomeni, da si ne dovolimo živeti. To je huda oblika sovraštva do sebe. Hrana je osnovna življenjska potreba. Zakaj bi si jo odtegovali? Zakaj hočete umreti? Kaj je v vašem življenju tako strašnega, da hočete oditi? Ko sovražite sebe, sovražite le to, kar mislite o sebi. Misli lahko spremenite. Kaj je tako grozno na vas? Ste odraščali v družini, ki je imela navado obsojati? So imeli vaši učitelji navado obsojati? Vam je religija, ki so vam jo vcepljali v otroških letih, govorila, da ,niste dovolj dobri’? Pogosto skušamo najti ,smiselne’ razloge, zakaj se nimamo radi in zakaj se ne sprejemamo takšni, kakršni smo.

Modna industrija je obsedena z vitkostjo. Zato mnoge ženske, ki si mislijo: “Nisem dovolj dobra”, izberejo svoje telo za tarčo, v katero usmerijo sovraštvo do sebe. Na neki ravni si pravijo: “Če bi bila vitka, bi me imeli radi.” Vendar to ne gre tako. Od zunaj ne moremo ničesar rešiti. Ključa sta cenjenje in sprejemanje samega sebe.

Poznate koga na tem planetu, ki je popoln? Jaz ne. Zakaj bi od sebe zahtevali, naj bomo popolni, da bi bili vsaj delno sprejemljivi? S tem izražamo, da ,nismo dovolj dobri’. Nadeli smo si zelo težko breme.

ASTMI pravimo “ljubezen do dušenja”. Bolniku se zdi, da nima pravice dihati. Astmatični otroci imajo pogosto preveč razvito vest. Nase sprejmejo krivdo za vse, kar se jim zdi narobe v njihovem okolju. Čutijo se ničvredne, torej krive, in zdi se jim, da bi morali biti kaznovani. Pri astmi včasih pomaga zdravljenje v drugem okolju, zlasti če družina ne gre zraven. Ponavadi astmatični otroci svojo bolezen prerastejo. To v resnici pomeni, da gredo drugam v šolo, da se poročijo ali da nekako odidejo od doma in bolezen izgine. Čestokrat se jim pozneje v življenju pripeti nekaj, kar pritisne na staro bolečo točko, in bolezen znova napade. Ko se to zgodi, se v resnici ne odzivajo na trenutne okoliščine, temveč na tisto, kar se je dogajalo v njihovem otroštvu.

OPEKLINE, UREZNINE, VROČICE, RANE in VNETJA izražajo jezo. Jeza bo nekako našla pot, da pride na piano, ne glede na to, kako se trudimo, da bi jo potlačili. Para, ki je nastala ob kuhanju, se mora osvoboditi. Bojimo se, da bi z jezo uničili naš svet, toda sprostimo jo lahko povsem preprosto, že če rečemo: “Jezna sem.” Res je, da tega ne moremo vedno reči svojemu šefu, lahko pa tolčemo po postelji, kričimo v avtomobilu ali igramo tenis. To so neškodljivi načini telesnega sproščanja jeze.

Duhovni ljudje so pogosto prepričani, da se ne bi smeli jeziti. Drži, da vsi delamo na tem, da nam nekoč ne bo treba drugih kriviti za naša čustva, toda dokler nam to ne uspeva, je bolj zdravo priznati, kaj čutimo v določenem trenutku.

RAK povzroča globoka zamera, ki jo gojimo dolgo časa, dokler nam ne začne dobesedno razjedati telesa. V otroštvu se je pripetilo nekaj, kar nam je uničilo občutek zaupanja. Tega doživetja nismo nikoli pozabili. Smilimo se sebi ter težko razvijemo in obdržimo dolgotrajne in iskrene odnose z ljudmi. Zaradi teh prepričanj se nam zdi, da je naše življenje niz razočaranj. Občutki brezupa, nemoči in izgube prežemajo naše

mišljenje in za svoje težave začnemo kriviti druge. Rakasti bolniki so poleg tega zelo kritični do sebe. Zdi se mi, da raka lahko ozdravimo, če se naučimo ljubiti in sprejemati sebe.

DEBELOST predstavlja potrebo po zaščiti. Radi bi se zaščitili pred bolečinami, žalitvami, grajo, obrekovanjem, spolnostjo in spolnim zbliževanjem; pred življenjem na splošno in tudi pred povsem določenimi vidiki življenja. Sama nisem debela, vendar sem z leti ugotovila, da se za nekaj kilogramov zredim, kadar se počutim negotovo in napeto. Ko grožnja izgine, tudi odvečna teža sama od sebe izpuhti. Boj z debelostjo je izguba časa in energije. Diete nimajo uspehov. V trenutku, ko prenehate z dieto, se kilogrami začnejo vračati. Ljubezen do sebe in sprejemanje sebe, zaupanje v proces življenja in občutek varnosti, ker poznate moč svojega uma, sestavljajo najboljšo dieto, kar jih poznam. Namesto hrani se odrecite negativnim mislim in vaša teža se bo sama normalizirala. Vse preveč staršev tlači hrano v dojenčkova usta, ne glede na to, kaj je z otrokom narobe. Ko ti dojenčki odrastejo, se ob vsaki težavi postavijo pred odprt hladilnik in si govorijo: “Ne vem, kaj bi rada.”

BOLEČINA vsake vrste, po mojem mnenju, prikazuje občutek krivde. Krivda vedno išče kazen in kazen ustvarja bolečino. Kronična bolečina izhaja iz kroničnega občutka krivde, ki je običajno tako globoko zakopan, da se ga niti ne zavedamo več. Občutek krivde je čustvo, ki nima nobenega pomena. Zaradi njega se nihče ne počuti bolje, pa tudi situacije to čustvo ne spremeni. ,Kazen’ ste odslužili, zato si pustite oditi iz ječe. Odpuščanje je le osvobajanje.

KAP je krvni strdek. V možganih se zamaši žila in dovod krvi v možgane je pretrgan. Možgani so računalnik telesa. Kri je radost. Radost se pretaka po venah in arterijah. Vse se pokorava zakonu ljubezni. Ljubezen uravnava vse. Ljubezen napolnjuje vsak delček inteligence v vesolju. Nemogoče je delati in dobro delovati, ne da bi pri tem doživljali ljubezen in radost. Negativno mišljenje zamaši možgane, tako da ljubezen in radost ne moreta več svobodno in neovirano teči. Smeh ne more teči, če ne more biti svoboden in otročji. Enako je z ljubeznijo in radostjo. Ljubezen ni mračna, če je sami ne napravimo take – če se ne odločimo, da jo bomo videli takšno. V najmanjši težavi lahko najdemo gromozansko nesrečo in v največji tragediji lahko najdemo nekaj radosti. Odvisno je od nas. Včasih skušamo svoje življenje prisiliti, naj teče v določeni smeri, pa to za nas ni dobro. Včasih si ustvarimo kap, ki nas prisili, da se obrnemo v povsem drugo smer in prevrednotimo naš način življenja.

TOGOST telesa predstavlja togost uma. Zaradi strahu se oklepamo starih načinov in se s težavo prilagajamo. Če verjamemo, da obstaja le en način, kako lahko nekaj naredimo, postanemo togi. Vedno lahko najdemo nov način, kako bi opravili neko stvar. Spomnite se Virginie Satir in njenih 256 načinov pomivanja posode. Bodite pozorni na to, v katerem delu telesa ste togi, poiščite ta del v mojem seznamu miselnih vzorcev in videli boste, kje v vašem umu ste togi in okoreli.

Tudi OPERACIJE so kdaj potrebne, zlasti pri zlomih, nezgodah in pri stanjih, ki jih začetnik ne more razrešiti. V takih primerih je morda najbolje, da pristanete na operacijo in se posvetite miselnemu delu, ki bo pomagalo, da se nezaželeno stanje ne bo ponovilo. V zdravstvu deluje vsak dan več čudovitih ljudi, ki človeštvu pomagajo z resnično predanostjo. Vse več zdravnic in zdravnikov se loteva celostnega zdravljenja, pri katerem obravnavajo osebo kot celoto. Toda večina zdravnic in zdravnikov se ne ukvarja z vzroki bolezni. Posvečajo se le simptomom, posledicam. To počnejo na enega od dveh načinov: zastrupljajo ali okrnjujejo. Kirurgi režejo. Če greste h kirurgu, vam navadno predlaga rezanje. Če se odločite za operacijo, se nanjo pripravite, tako da bo potekala kar se da gladko, in ozdraveli boste kar se da hitro. Kirurga in osebje prosite, naj pri tem sodelujejo z vami. Kirurgi in osebje v operacijskih dvoranah se pogosto ne zavedajo, da pacienti, čeprav so v nezavesti, na podzavestni ravni vseeno slišijo in sprejemajo vse, kar govorijo. Neka novodobna voditeljica mi je pravila, da je morala na operacijo. Pred operacijo se je pogovorila s kirurgom in anestezistom. Prosila ju je, naj med operacijo predvajajo nežno glasbo in naj z njo kot tudi med sabo govorijo s pozitivnimi afirmacijami. Tudi sestro v bolniški sobi je prosila isto. Operacija je minila gladko in ženska je hitro povsem okrevala. Svojim strankam vedno svetujem, naj si zatrjujejo: “Vsaka roka, ki se me v bolnišnici dotakne, je polna zdravja in ljubezni”, ter “Operacija poteka hitro, gladko in pravilno”, ali pa: “Vedno se počutim dobro”. Po operaciji naj vam čim bolj pogosto igra nežna in prijetna glasba. Ponavljajte si: “Okrevam hitro, lahkotno in stoodstotno.” Govorite si: “Vsak dan se počutim bolje.” Če lahko, si posnemite kaseto s pozitivnimi afirmacijami. Magnetofon vzemite v bolnišnico. Medtem ko počivate in okrevate, si neprestano vrtite to kaseto. Občutite občutke in ne bolečine. Zamišljajte si, kako vam ljubezen teče iz srca v roke in v dlani. Dlani položite na del telesa, ki okreva, in temu delu recite: “Rada te imam in pomagam ti okrevati.”

OTEKLINE predstavljajo zamašitev in zastajanje v čustvenem mišljenju. Ustvarimo si situacije, ki nas ranijo in oklepamo se teh spominov. Oteklina pogosto predstavlja zadrževane solze, občutek, da smo obtičali ali da smo v pasti, ali obtoževanje drugih za naše omejitve. Pustite preteklost; naj jo odplavi. Prevzemite oblasl nad svojo močjo. Nehajte se zadrževati pri tem, česar ne marate. Uporabite svoj um in ustvarite tO, kar fl želite. Dovolite si teči s tokom življenja.

TUMORJI so umetni izrastki. Ko v ostrigo zaide drobcen delec peska, se školjka zavaruje, tako da okoli njega ustvari trdo in svetlečo lupino. Mi ji rečemo biser in mislimo, da je lep. Staro rano negujemo in praskamo krasto z nje, dokler čez čas iz nje ne zraste tumor. Temu pravim predvajanje starega filma. Po mojem so pri ženskah tumorji na maternici tako pogosti, ker negujejo čustvene bolečine, napade na njihovo ženskost. Temu pravim: ,ranil me je’ sindrom. Če naša ljubezenska zveza razpade, to ne pomeni, da je z nami nekaj narobe, niti to ne zmanjšuje naše vrednosti. Ni pomembno, kaj se zgodi. Pomembno je, kako se na to odzovemo. Vsi smo stoodstotno odgovorni za vse, kar se nam pripeti. Katera prepričanja o sebi morate spremeniti, da boste privabljali bolj ljubeče vrste vedenja?

V neskončnosti življenja, kjer bivam, je vse popolno in dovršeno. Zavedam se, da mi je moje telo dober prijatelj. Vsako celico mojega telesa naseljuje božanska inteligenca.