Kratkovidnost ni zgolj zapisana v genih in ni zgolj posledica zaslonov. Največ pove preplet družinske nagnjenosti in otrokovega vsakdana.
Starši, ki sami nosijo očala z minus dioptrijo, pogosto opazujejo otroka z dodatno pozornostjo. Upravičeno, saj družinska anamneza pomembno vpliva na tveganje. Vendar dednost ni usoda. Na razvoj in napredovanje kratkovidnosti vplivajo tudi čas na prostem, količina in način dela na blizu, starost ter razvoj očesa. Prav zato je smiselno poznati tveganje, ne pa vnaprej predvidevati izida.
Tveganje z enim ali dvema kratkovidnima staršema
Podatki kažejo, da ima otrok z enim kratkovidnim staršem približno dvakrat večje tveganje za razvoj kratkovidnosti. Če sta kratkovidna oba starša, je tveganje približno tri- do šestkrat večje kot pri otroku brez družinske anamneze. To še ne pomeni, da bo vsak tak otrok postal kratkoviden, pomeni pa, da je smiselno vid spremljati bolj načrtno in ne čakati na izrazite težave.
Okolje lahko tveganje okrepi ali ublaži
Dolgotrajno delo na blizu, zelo kratka razdalja pri branju in zaslonih ter premalo časa na prostem so dejavniki, povezani z razvojem kratkovidnosti. Zasloni niso edina razlaga. Pomemben je celoten vzorec dneva: koliko časa otrok gleda od blizu brez prekinitve, pri kakšni svetlobi dela in koliko priložnosti ima za gibanje ter pogled v daljavo. Naravna svetloba in čas zunaj sta v raziskavah povezana z nižjo pojavnostjo kratkovidnosti.
Kdaj začeti s pregledi
Pri družinski obremenitvi je o časovnici pregledov najbolje vprašati očesnega strokovnjaka že zgodaj. Pozorni smo na mežikanje, približevanje televiziji in knjigam, glavobole, utrujene oči, slabše sledenje pouku ali spremembe pri športu. Pomemben je tudi podatek, kako hitro se dioptrija spreminja. Zgodnji pojav kratkovidnosti namreč pogosto pomeni več let možnega napredovanja.
|
Vas zanima, kako razred, ulico ali igrišče vidi kratkoviden otrok? Tukaj je simulator kratkovidnosti!
|
Če se kratkovidnost pojavi, obstajajo možnosti za njen nadzor
Standardne očalne leče izboljšajo ostrino vida. Za aktivno obvladovanje napredovanja pa so razvite posebne rešitve, med njimi MiYOSMART iQ. Leče temeljijo na tehnologiji D.I.M.S. z nadgrajeno zasnovo Triple Enhanced Design. V enoletni randomizirani raziskavi pri otrocih, starih od 4 do 12 let, pri devetih od desetih ni bilo klinično pomembnega napredovanja kratkovidnosti. Primernost vedno oceni strokovnjak, otrok pa potrebuje redno spremljanje.
Najbolj koristen odgovor na vprašanje, ali bo otrok podedoval kratkovidnost, torej ni da ali ne. Družinska zgodovina pove, kdo potrebuje več pozornosti. Vsakdanje navade in pregledi pa so področje, na katerega imamo več vpliva, kot bi si mislili. Cilj ni iskati krivca, temveč pravočasno prepoznati spremembe in otroku omogočiti čim boljšo dolgoročno skrb za vid.