Site icon Caelle

Zakaj ostajamo v vlogi žrtve in se smilimo sebi?

ocena bralcev
0 od 0

Vsi imamo trenutke, ko se preprosto želimo le smiliti sebi. In vsi smo se že kdaj znašli v vlogi žrtve, ko se nam je zdelo, da se je cel svet zarotil proti nam. Vloga žrtve je torej nekaj, s čimer se, zavedno ali nezavedno, kdaj pa kdaj identificira marsikdo. Težava nastopi, ko se z njo identificiramo do te mere, da ta prevzame vajeti nad našim življenjem.

Da bi lahko iz nje izstopili, se je moramo najprej zavedati, nato pa raziskati, katere koristi nam prinaša, saj so prav te tiste, zaradi katerih v tej vlogi vztrajamo. A pojdimo lepo po vrsti.

Vloga žrtve – kako jo prepoznati?

Če se sprašujete zakaj se to vedno dogaja meni, zakaj mi to delajo, zakaj se tako vedejo do mene, ste v vlogi žrtve. Verjamete, da se vam na vseh koncih in krajih godi krivica, da vas ljudje ne cenijo, ne spoštujejo dovolj in se do vas pogosto vedejo neprimerno. Morda celo verjamete, da to, kar počnejo, počnejo le zato, da bi vas namerno prizadeli. Ob tem se pogosto jezite na druge, občasno tudi na cel svet, vmes vas »popade« žalost in razočaranje ob misli na to, kako krivično je življenje do vas.

Če vam je zgornji opis bolj ali manj znan, ste vlogo žrtve zelo dobro prevzeli. Sedaj pa poglejmo še, kaj nam vloga žrtve prinese. Koristi sem strnila v tri kategorije: pozornost, izgovore in občutek varnosti.

  1. Pozornost

Eni in isti šali se prav dolgo ne bomo smejali. Eno in isto jamranje ali tarnanje pa smo pripravljeni poslušati v nedogled. Vsaj tako se zdi. Ostajanje v vlogi žrtve nam v tem pogledu pogosto prinaša pozornost. Ne le družine, prijateljev in znancev, temveč tudi popolnih neznancev. Dokler imamo težave, so nas ljudje pripravljeni poslušati, nam ponujati ideje za takšne in drugačne rešitve ali nam celo ponuditi konkretno pomoč. Imamo torej nekoga, ki svoj čas in svojo pozornost namenja nam in našim težavam, ki jim ni videti ne konca ne kraja. Ljudem se smilimo, ponudijo na svoje sočutje, ramo na katero se lahko naslonimo in so se nam mnogo bolj, kot takrat, ko nam gre dobro, pripravljeni posvetiti.

  1. Izgovori

Vloga žrtve nam pogosto ponuja celo vrsto izgovorov zakaj nečesa ne moremo storiti. Kako naj odpustim, ko pa se je tako grdo vedel do mene? Kako naj grem na sprehod, v kino ali gledališče, če pa nimam časa? Kako naj to naredim, če pa ne znam? Kako naj, če pa nimam tega ali onega? Vedno bomo lahko našli razloge, da nečesa ne storimo. To je dejstvo. Vedno pa bomo lahko našli tudi rešitve. A iskanja slednjih se vsekakor ne bomo lotili, dokler bomo imeli občutek nemoči, ki je stalni spremljevalec vseh, ki se identificirajo z vlogo žrtve. Z izgovori nevede pravzaprav ohranjamo naslednjo korist – občutek varnosti.

  1. Občutek varnosti

Vloga žrtve je nekaj, kar nam je znano. Čeprav ni vedno najbolj udobna, se v njej dobro znajdemo in vsaj približno vemo, kaj lahko pričakujemo. Zmerna in znana bolečina je za mnoge še vedno bolj sprejemljiva kot bolečina, ki jo s seboj nosi strah pred neznanim. Vloga žrtve nam omogoča, da na vseh področjih ostajamo znotraj svoje cone udobja in se ne izpostavljamo tveganjem, ki jih s seboj nosi korak v neznano in tveganju, da pademo. Paradoksalno, mar ne? Ostajanje v občutku nemoči nam prinaša varnosti, ko bi nam zdrava kmečka pamet vendar narekovala ravno obratno.

Vlogo žrtve poznam zelo dobro. Občutek nemoči in ostajanje v varni coni udobja tudi. Ne le v teoriji, temveč tudi v praksi. To je bil namreč zelo dolgo moj stil življenja, ki ga je spremljal stalen občutek, da se mi življenje dogaja popolnoma izven mojega nadzora. A ne glede na vse, je bila prav vloga žrtve tista, ki mi je omogočala, da sem ostajala skrita in neopažena. To je bila vloga, ki mi je omogočala, da se ne izpostavljam preveč in s tem ne tvegam zavrnitve ali neuspeha. Zato še kako dobro poznam vse tri koristi, ki jih naštevam. Poznam delovanje iz vloge žrtve in iz pozicije nemoči, kakor tudi delovanje iz vloge kreatorja svojega življenja in pozicije moči. Že res, da je slednje včasih lahko malce strašljivo, a vendar je vsaj meni mnogo bolj strašljiva misel na to, da bi zopet sprejela prepričanje, da je življenje nekaj, kar se preprosto dogaja brez mene. V takšnem življenju je namreč zelo veliko čakanja. Čakanja na boljši jutri, na boljše in bolj prijazne ljudi, na boljše življenjske okoliščine in še kaj.

Kdo bi si mislil, da nam je čakanje vendarle tako blizu, ko pa se nenehno pritožujemo nad tem, da moramo čakati v vrsti za blagajno, v prometu in še kje. 🙂

 

ocena bralcev
0 od 0
Exit mobile version