Za vsako bolezen misel raste

Kako sem 15 let iskala rešitev za mojo bolezen – atopični dermatitis.

Ob pisanju tega mi je težko, ker obujati spomine na ta grozen čas je zame boleč še danes. Kljub temu sem se odločila, da bom pisala, ker vem, da je še ogromno ljudi tam zunaj, kateri trpijo za to boleznijo in imajo občutek, da to tako je in da se stvari ne morejo spremeniti.

Ko so se izpuščaji, ki zelo, zelo srbijo, pričeli pojavljati na manjših delih mojega telesa je bilo nekako sprejemljivo. Odšla sem k zdravniku, ki mi je predpisal kremo, ki je blažila srbečico in stvar je bila za nekaj časa v redu. Vendar, pa so se skozi mesece in leta pričeli pojavljati na večjem delu, skoraj po vsem telesu.  Vedela sem, da samo krema ni več rešitev, ampak začasni blažilec, ki mi je sicer pomagal, ni pa rešil problema. Tako sem začela spraševati zdravnike od kod izvira ta moja bolezen, kaj je vzrok za njo. Nekako sem se začela zavedati, da je odziv moje kože z izpuščaji in srbečico samo posledica nečesa ali na nekaj. S tem vprašanjem sem jih vedno razburila, čeprav sem bila prijazna so mi hitro pripisali še eno kremco, dali tablete proti alergijam in me poslali domov. Stvar je šla tako daleč, da me je srbelo povsod. Srbelo je tako močno, da sem se spraskala do krvi, kjer se je koža zaradi ranic vnela. Ni imela časa da se zaceli, ko so se spodaj že začeli pojavljati novi srbeči mehurčki. Ker mi medicina ni mogla pomagati tako, kot sem si želela jaz, sem pričela obiskovati vse možne alternativne terapije. Sprva je za določen čas pomagalo, potem pa se je vse skupaj spet ponovilo. V še hujši in hujši obliki. Bil je čas, ko nisem mogla spati, se borila z srbečico vsako noč, vsako noč skoraj pol leta. Bil je čas, ko sem se sredi noči odpravila v kopalno kad, za kakšno uro, da sem vsaj malo ublažila srbenje ko je po meni tekla vroča voda. Skozi ves čas v dnevu me je tako srbelo, da nisem bila sposobna niti razmišljati. Tudi v tem stanju sem še poiskala zdravnike, v upanju, a odgovor je bil vedno enak, vedno isti recepti in zdravila. Nisem se več strinjala z njimi, zato tudi nisem imela več upanja, da mi sploh lahko pomagajo. Sem se pa zelo izobraževala o alternativni medicini, prebrala sem tisoče knjig, obiskovala ne malo delavnic, se držala raznih diet, vse samo, da bi našla rešitev. Tudi tukaj se mi je zgodba ponovila. Kmalu sem ugotovila, da mi nobena knjiga, noben terapevt, nobena dieta nebo pomagala, če si ne bom pomagala sama. No če sem iskrena sem se od vseh teh ljudi ogromno naučila, le da tega nisem uporabljala. Mislila sem, da če bom vedela, če bom znala in upala, bom ozdravela.

Pa ni bilo tako! Kljub vsemu znanju je še nekaj manjkalo. Jaz. Jaz, ki vso to znanje filtriram in uporabim v življenju, tako, da bo na meni delovalo. Da pa sem to dojela se je morala zgoditi posebna noč. Noč v kateri sem od obupa, da mi nihče ne zna pomagati, razočarana obležala v postelji. Tiho ležala in se predala, predala srbenju, špikanju, bolečini, nemoči. Nisem prosila za pomoč, samo ležala sem, v moje misli pa so prikradle misli, da je najbolje da kar zaspim. Bila sem tako šibka, da se nisem mogla več boriti in sem se pričela spontano poslavljati. Poslavljati od vsega in vseh. Nisem imela moči, da bi vstala in šla v kopalno kad, kot sem že tolikokrat poprej. Nisem imela moči, da bi zbudila moža, ki je spal zraven mene in ga prosila naj mi pomaga. Ne, nič več nisem zmogla, zmogla sem le še zaspati. Zaspati v upanju, da se nikdar več ne zbudim v tem trpečem telesu. Spominjam se, da sem s temi mislimi odtaval nekam drugam, vem da nisem spala, vem pa tudi, da se nisem več zavedala vsega okoli sebe. Bila sem v nekem transu. To noč ne bom nikoli pozabila. Ne bom pozabila, da sem ugotovila, kako ne pomembno je kaj si ljudje mislijo o meni, če bi stvari pričela delati drugače. Ali pa, če bi življenje začela živeti po mojih pravilih. V tistem trenutku sem se poslovila od vseh in od vsega in povsem nepomembno je bilo kdo sem. Ker sem samo bila. Jaz in moje razbolelo telo. Kot po čudežu sem se naslednje jutro zbudila z občutkom, da sem petkrat umrla to noč. Občutek sem imela, kot da sploh nisem bila v telesu. Ja, te noči, resnično ne bom pozabila.

Po tej doživeti in preživeti noči se je v meni nekaj premaknilo. Začela sem zaupati vase, začela sem delati stvari, ki sem si jih že dolgo želela pa si tega nisem nikoli dovolila, nikoli lotila. Vem, da je bila ena od stvari, da sem se pri 30. Letih začela učiti violino. Ker sem jo vedno občudovala, istočasno pa imela strah, da to ni zame, da je to za tiste ljudi, ki se tega učijo od otroštva. Preveč posebna je bila za me. Pa ni res, tako kot se otroci naučijo, sem se tudi jaz, le strah sem morala premagati, da sploh začela. Ugotovila sem, da nič ni nemogoče, da se vse da če se le hoče. Začela sem živeti življenja in delati stvari, ki so mi bile všeč in ne le razmišljati o njih. In ko sem ugotovila, da nič več ne morem izgubiti, da nič ni moje, kar imam tukaj na zemlji, da bi vse pustila in šla, sem naredila načrt. Načrt, kako sem pozdravila sama. Vse kar je bilo moje in na kar sem imela še vpliv je bilo moje telo, moje misli in čustva. Zato sem sklenila, da se bom začela poslušati, poslušati moje telo, ki rabilo pomoč. Poslušati moje misli, ki so se na začetku divje kregale med seboj. Poslušala sem jih in ustavljala. Vse kar je bilo negativno v mojih mislih sem nežno utišala in nadomestila z lepimi mislimi in spomini. Ko sem prisluhnila telesu, pa sem ugotovila, da si najprej želi počitka. Prej nisem imela časa za spanje, ker je bilo toliko »NUJNIH« stvari v mojem življenju. Sedaj pa nič ni bilo bolj pomembno od spanja. Spala sem, kadar sem lahko, skoraj vsak dan, tudi popoldan. Prej je bilo to zame greh. Začela sem živeti, za vsak trenutek dneva, ga izkoristila točno tako, kot sem se jaz počutila. Nisem več počela stvari, ki so jih drugi pričakovali od mene, temveč sem vedno naredila tisto, kar sem si želela jaz, želela od sebe. Glava je še dolgo imela pripombe. A ko sem vprašala telo je bil odgovor takojšen in vedno tisti trenutek izvedljiv. Res je, telo ve vse, samo naučiti se moramo, da ga slišimo, da ga poslušamo. Tako sem vedno jedla tiste stvari, ki so bile všeč mojemu želodcu. Počela preproste stvari, ki so me osrečevale. In zelo pazila, kaj mislim, na kaj mislim.

V času zdravljenja sem si napisala pozitivne afirmacije in jih nalepila na wc, ter jih vedno prebrala, ko sem šla na stranišče.  Za zdravljenje telesa sem uporabila tri stvari hkrati. Pozitivne misli, hrano kater razstruplja in naučila sem se reči drugim in predvsem sebi »JA«.

In sedaj sem tukaj, popolnoma zdrava, pa čeprav mi je toliko zdravnikov povedalo, da sem s tem morala naučiti živeti. Pa še dobro, da jim nisem verjela, še dobro, da je bil glasek v meni vsak toliko glasen, da sem ga uspela slišati, ta mali glasek, ki mi je govoril, da ta bolezen ni na koži, temveč se skriva nekje v meni. Ampak kje tiči problem, to sem morala poiskati.

Ja problem je bil, da nisem zares živela. Upala sem, da bodo stvari enkrat dobre. Naredila pa nisem popolnoma nič. Vse sem vedela, vse znanje imela, problem je bil, da ga nisem zares uporabljala.
Všeč mi je tale misel o norcu : »Norec dela vsak dan isto a upa in pričakuje, da se bodo stvari spremenile same.«

No, točno to sem delala- upala. Upala do tiste noči, ko sem se poslovila od starega življenja in stopila v novega. Tu ni več upanja, tu je le akcija za vse tiste stvari, ki te veselijo. Zdaj se potrudim za vse ob čemer moje srce zaigra. Če prav se oglasi glava in mi reče, tega pa ne boš zmogla, tega nisi vredna, to ni zate, kaj ……… Kaj pa glava ve, če je moje telo že tam in uživa.

Zdaj vem, da vse bolezni izvirajo iz nas samih. Da so opozorilo, da se ne poslušamo, da so pot do boljšega življenja. Da tako, kot bolezen nastane v glavi, se jo ravno tako lahko izpusti iz glave.

Samo ne samo upati. Upanje je obliž na gnojni rani.

Z ljubeznijo, Brigita Žurej

www.krogzivljenja.com