Sem odgovorna do otrok?

O pomembnosti prvih let otrokovega življenja, je bilo že mnogo napisanega in mnogo raziskav na tem področju. Sama pišem tisto, v kar verjamem in tisto, kar me je po izkušnjah izoblikovalo.

Vse, kar me je v otroštvu zaznamovalo in česar sem se skozi izkušnje in trpljenje, naučila, lahko in želim ozaveščati in predajati naprej.

Prva leta življenja v odnosu so starši, so mi pustila močni pečat o ljubezni do sebe, lastni vrednosti, predvsem pa da sem skozi to našla odgovornost do najbolj ranljivih. In kaj točno sem prejela kot deklica? Kot sem že pisala, sem bila deležna velikega občutka krivde, nezaželjenosti, neljubezni itd. To je tisto, kar me je zaznamovalo v letih iskanja, da sem delovala samodestruktivno, zelo kritično do sebe, predvsem pa brez kakršnegakoli sočutja do sebe. Zaradi vse popotnice, ki sem jo dobila, sem zelo dolgo iskala sebe in svojo vrednost. Poleg vseh lepih trenutkov sproščenosti in razigranosti, je v meni ostajala zagrenjenost zaradi neljubezni. Zato danes zelo poudarjam odgovornost staršev do otrok. Res želimo dajati otrokom takšno popotnico? Po eni strani se ob takšnih odnosih zgrozim, ker ne pomislimo, kako lahko moja dejanja vplivajo na otrokovo življenje. Seveda razumem in podpiram starševsko nepopolnost in dejstvo, da je starševstvo najtežja naloga ter učenje na napakah. Vendar pa ob tem ne gre zanemariti dejstva, da se danes o tem mnogo bolj govori in da imamo nešteto možnosti, da smo do otrok bolj odgovorni. Lahko se izobražujemo, se o tem pogovarjamo, predvsem pa se mi zdi bistveno, da se kot odrasli zavedamo sebe, svojih občutkov.

Sprejeti otroka v odnos, kjer ni harmonije, kjer odnos ni ok? Je to res odgovorno? Pomislimo mogoče ob tem, kakšno popotnico s tem damo otroku, ki bo, kot dete, ki je odvisno od staršev, sprejel nase vse, kar se bo dogajalo med staršema. Hočemo ali ne, so otroci zelo dojemljivi in čutijo vse, kar se dogaja v odnosu ter sprejemajo nase… Zaradi njihove čiste ranljivosti so pozorni na vsak dražljaj. Ker ne razumejo, zakaj se starša prepirata, zakaj nimata lepega odnosa in ker ne znajo »delati« z občutki, edini razlog vedno najdejo v sebi. Če ima otrok ob sebi neodgovorne starše, ki krivdo dajejo otroku ter ga ne znajo naučiti, da so občutki zgolj občutki in da je vse ok, potem lahko on sam nosi težke posledice do takrat, dokler ne predela tega v sebi in  se zaradi tega mnogokrat znajde v težkih stiskah, ki bi mu lahko bile prihranjene.

Danes, ko je na to možno vplivati in spreminjati, zato spodbujam, da se začnemo zavedati te odgovornosti do otrok. Predvsem pa, da ne damo otroku življenja, če v sebi nismo pripravljeni na nalogo starševstva- vse posledice naše neodgovornosti bo nosil otrok. Osredotočimo se nase, na stik s sabo in se z občutkom odločajmo za prihod novega člana.

Ugodni stanovanjski pogoji še ne pomenijo, da je res čas za novorojenčka. Čas, ki je za to pravi, je vsekakor težko določiti in vsakdo v sebi, kdaj si tega želi. Prav tako popolnost tu ne obstaja, ker 100% nikoli ne bomo pripravljeni. Želim poudarjati zgolj, da se osredotočimo na sam odnos in graditev zdravega odnosa, ker s tem odgovorno otroku omogočimo lepšo prihodnost. S stvarmi, s katerimi smo se mi soočali, se našim otrokom mogoče ne bo treba in zaradi našega zgleda lahko bolj ljubijo sebe. Zgled pa smo lahko že pri odločitvi za novega člana, s katero se vse začne.

Žal mi je otrok, ki jih starši načrtujejo zato, da bi ju povezal in/ali rešil njun odnos. Verjamem, da to nikakor ni korak v pravo smer, ker rojstvo otroka zahteva pozornost obeh in s sabo prinaša pomanjkanje pozornosti za partnerstvo.

Bodimo odgovorni in poskrbimo, da bodo otroci nosili čimmanj posledic in bo njihovo življenje lažje. 🙂