Ljubezen do sebe je osnova vsega in bistvo našega življenja. Prav to potrjuje tudi misel: druge imaš lahko rad šele takrat, ko imaš rad samega sebe.
Vendar pa sprejeti in imeti rad sebe nikakor ni enostavno, ampak je zelo zahtevna in težka naloga, polna vzponov in padcev. Zagotovo pa je pot, ki se jo splača prehoditi, ker prinaša trajne rezultate in srečo. 🙂
Ko se oziram vase in opazujem kdo in kaj sem, mnogokrat naletim na stvari, ki mi niso všeč, na trenutke, ki bi jih zelo rada preskočila, kakor da niso nikdar obstajali. Vendar pa »na srečo« to ni izvedljivo. 🙂 S tem bi bila namreč prikrajšana za vse trenutke, ki me lahko vodijo nazaj k sami sebi, k spoznavanju sebe. Včasih je resnično težko sprejemati sebe v težjih dnevih, ko ne čutim ljubezni in nisem v stiku s sabo. Bistveno pri tem se mi zdi, da si dovolim, da pridejo dnevi, ko sem čustvena, ko v sebi ustvarim pravi »čustveni kaos«. To je pač del življenja: so lažji in težji dnevi, so lepe in dobre stvari v meni. Ampak takšni dnevi minejo in dan zatem lahko vidim lepoto vseh viharjev. Ljubezen ni možna vsak trenutek in prav tako ne zmorem vsak trenutek poskrbeti zase in za svoje počutje. Prav v tem vidim lepoto svoje nepopolnosti in lahko še povečam zaupanje vase, ker sta ljubezen in zaupanje neločljivo povezana. V vseh mojih »negativnih« lastnostih se tako skriva lepota, če jo znam opaziti in ljubezen do sebe se začne prav v sprejemanju vsega, kar se mi dogaja in kakor se počutim. To ne pomeni, da ne morem »izboljšati« ali spremeniti tisto, kar mi ni všeč- lahko spremenim, ko del sebe sprejmem z vso ljubeznijo in se odločim, da to želim.
Da imam rada sebe, pa ne pomeni, da se moram truditi, da sebe stalno spreminjam, ampak da sprejmem vse svoje dele, vse težje trenutke, vsa čustvena stanja- da si dovolim biti žalostna, potrta, depresivna, vesela, razigrana: vse to sem jaz. 🙂 Čustev in občutkov je mnogo, le dovoliti si moram vse zgolj sprejeti kot del sebe. Največkrat se nam prav tu zatika, ker smo bili naučeni, da se ne smemo počutiti tako kot se. Prav tako sebe ocenjujemo skozi oči drugih in naša lastna vrednost temelji na tem, koliko nas imajo drugi radi. To je tako zelo človeško, pa vendar je to tisto, kar me oddaljuje od sebe in od tega, da bi imela rada sebe.
Sebe začenjam imeti rada, ko sem v stiku s svojimi občutki, ko vem, da me je strah in to lahko sprejmem, ko vem, da sem žalostna in mi je to ok. Ko sprejemam sebe v vsakem počutju. Kako vem, da sem sprejela določeno počutje? Ko sem sicer žalostna, ampak v sebi mirna; ko čutim, da me je strah, a sem mirna v tem strahu. Mir lahko najdem samo v sebi, ko se sprejemam in prav zato se mi zdi notranji mir temelj ljubezni do sebe. Vendar pa to ne pomeni, da ne smem biti nervozna, pod stresom itd. Takšni dnevi so še bolj »zgovorni«, kot tisti v miru. Zato, ker me lahko vodijo k učenju in zavedanju tega, da lahko svoje počutje spremenim samo sama in da je ok, tudi ko se ne počutim ok. Tudi, ko se ne zmorem objeti, se potolažiti, je bistvo ljubezni, da to sprejmem, da se ne obsojam itd. Prav tako pa poudarjam, da vedno ohranjam svojo vrednost in skušam najti ravnovesje tudi, ko nečesa pri sebi ne zmorem sprejeti. Tudi to je ok in imam rada sebe, ko vem, da preko tega ne morem in da me bodo določene stvari vedno “živcirale”.
In kje se konča ljubezen? Ko jo začnem uničevati z obsojanjem, ko si nisem sposobna odpustiti, ko ne delam to, kar čutim, ampak delam proti sebi… in še bi lahko naštevala. Na kateri točki ljubezni do sebe se ti najdeš? Znaš sprejemati sebe in do sebe gojiti nežnost, zaupanje?
Verjamem v to, da lahko ljubezen do sebe v stopnjah enačim z ljubeznijo npr do partnerja, saj se mi zdi enako oz še bolj pomembna. Zato naj zaključim z mislijo: edina oseba, s katero smo celo življenje, smo mi sami. Zato se potrudimo, da se naučimo, kako vzljubiti sebe. 🙂
Sem ženska, ki se zelo rada izraža skozi pisanje, ker se mi zdi terapevtsko. V sebi iščem in brskam za neodkritimi zakladi ter se trudim predelovati vse, kar se mi pojavlja in me skuša oddaljevati od sedanjega trenutka. Zanimajo me predvsem odnosi in ljubezen do sebe, ker se mi zdi, da nam tega danes primanjkuje- zato želim s pisanjem ozaveščati in se dotikati tem, ki sicer v javnosti niso tako znane. To delo me sprošča, napolnjuje in uči