Kmalu bo izšla knjiga Diši po ljubezni, avtorice Ane Hazler. V romanu se družimo z mlado Mijo, ki je v vrtincu velikih življenjskih sprememb in odločitev. V zgodbi lahko prepoznamo tudi kar nekaj krasnih kotičkov po Sloveniji. Tik pred izidom knjige smo se pogovarjali z avtorico Ano, ki nam je zaupala kako je knjiga nastajala in kam bo popeljala bralca.
Ana, ste prevajalka, kako ste se znašli v vlogi pisateljice?
(smeh) Zase pravim, da sem prevajalka po poklicu in pisateljica po duši. Že od nekdaj sem rada brala in nekako me je v pisanje kar potegnilo. Zelo zgodaj sem že ugotovila, da lahko pišem le o tistem, kar zelo dobro poznam.
Je torej Diši po ljubezni avtobiografski roman?
Ne, zgodba ni avtobiografska, niti resnična. Je pa res, da je vsako delo malenkost avtobiografsko, v smislu, da pisatelj izhaja iz nekih svojih izkušenj, občutkov. Meni lastno je tudi opisovanje čustev. Kaj ljudje poznamo bolje, kot sebe, svoje občutke in ljudi okoli sebe? Iz tega sem izhajala pri fiktivni zgodbi, kjer pišem o ljudeh, ki so mi blizu, o krajih, ki jih čutim.
Eden izmed teh krajev so tudi Škalce, kjer se nahaja Vinska klet Zlati grič. Tam boste imeli prihodnji torek, 25. septembra, premierno predstavitev knjige. Zakaj ste izbrali ta kraj in ne kakšnega večjega mesta?
Zlati grič se pojavi tudi v zgodbi. Velikokrat sem že bila tam, pokrajina je res prekrasna, očarljiva, pravljična … Lahko izdam zanimivost, ki je nisem še nikomur. Prav na Zlatem griču dobi Mija, glavna junakinja romana, pomembno priložnost, ki ji spremeni življenje. Zato se mi zdi zelo simbolično, da knjigo predstavim prav v romantični Vinski kleti Zlati grič.
Je roman ljubezenski?
Ne bi ga rada umestila izključno med ljubezenske romane, ker je zagotovo več kot to. Mislim, da bo v njem vsak bralec našel in videl tisto, kar v določenem trenutku potrebuje. Mija je popolnoma vsakdanje slovensko dekle, ki bi lahko bila tvoja najboljša prijateljica, soseda ali mimoidoča na ulici. Tako kot mnogi tudi sama išče svoje mesto pod soncem in prvič v življenju odkriva delčke sebe. V zgodbi se pojavijo tudi ljubezenski elementi, saj ima Mija izjemno željo končno najti tisto pravo ljubezen. S svojim srčnim zanosom in ljubeznijo do življenja bralca popelje na iskanje sreče: zunanje, ki jo Mija najde v peki piškotov in strastnih ljubezenskih pripetljajih, ter notranje, ko končno sprejme sebe – takšno, kot je.
Je to tudi glavno sporočilo zgodbe? Da se moramo naučiti sprejeti sami sebe?
(se zamisli) Tudi to, da. Hkrati pa to, da smo za svojo lastno srečo odgovorni sami. Za kaj več bo pa treba prebrati knjigo. (smeh)