Ali smemo kazati čustva?

Kot otroci smo čustva izražali zelo svobodno, a če ljudem, ki so nam bili pomembni naše izražanje čustev ni bilo všeč, smo lahko prišli do zaključka, da čustev ni dobro kazati ali da se jih morda celo ne sme, saj v nasprotnem primeru tvegamo, da ne bomo sprejeti ali ljubljeni.

Tako smo se lahko kaj hitro naučili, da kadar smo jezni, smo tečni in grozni, če nas je strah, smo mevže, če smo žalostni in jokamo, smo cmere, ki jih nihče noče poslušati. Zato ne preseneča, da nas je večina že zgodaj razvila prepričanje, da čustev ni dobro kazati oz. jih izražati. Ker je tudi to prepričanje eno od najbolj pogostih, si v tokratnem blogu preberite, kako ga lahko prepoznate pri sebi.

1. Zatiranje čustev

Zatiranje čustev je pogost način na katerega se kaže globoko zakoreninjeno prepričanje, da čustev ne smemo kazati. Ker verjamemo, da so čustva nekaj slabega, si jih ne dovolimo občutiti, ta način delovanja pa skušamo spodbuditi tudi pri drugih. Morda se spomnite primera, ko ste hoteli zajokati, a si tega preprosto niste mogli dovoliti. Bilo vas je strah, kaj si bodo o vas mislili drugi, bali ste se zavrnitve, morda vas je bilo celo sram ob misli na to, da bi zajokali pred drugimi. Ali situacije ob kateri ste začutili jezo, pa si je niste upali izraziti, ker je to nekaj kar pridne punce ali fantje ne počnejo. Morda vas je bilo kdaj strah, pa tega niste upali povedati, da ne bi bili zasmehovani. Vse to so primeri, ko ste svoja čustva zatrli in potlačili, ne vedoč, da energija teh čustev še vedno ostaja v vas in bo slej ali prej našla način, da se izrazi. Že res, da obstajajo trenutki in situacije, ko morda določenega čustva ni primerno izraziti, a vendar mu je prostor in možnost, da pride na plano, treba dati. Če ne drugače, to lahko storimo v varnem okolju svojega doma ali, kot v mojem primeru, avta.

Spomnim se primera, ko sem občutila neizmerno žalost. Solze so kar same hotele priti na plano, jaz pa sem jih vztrajno in z veliko truda zadrževala. Prepoznala sem žalost in rekla sem ji: »Žalost, vidim te, vem da bi rada prišla na plano, ampak v tem trenutku si tega ne morem dovoliti. Ko pridem do avta, takrat pa lahko.« Moram priznati, da sem na poti do avta na celoten dogodek že kar malo pozabila, a v trenutku, ko sem sedla v avto, so pritekle solze. Takrat sem spoznala, da se s čustvi lahko pogovarjamo. Oz. bolje rečeno lahko se pogovarjamo s tistim delom sebe, ki določeno čustvo občuti, kar je odličen način, da si čustva ne le priznamo, temveč si damo tudi možnost, da jih izrazimo.

2. Neobčutljivost za stisko drugih

Kadar verjamemo, da čustev ne smemo izražati, se bomo od ljudeh, ki to počno, počutili zelo neprijetno. Saj poznate tisti občutek, ko nekdo ob vas zajoka, vi pa kar ne veste kaj bi sami s seboj. Najrajši bi se umaknili, tako neprijetno vam je. V takšnih situacijah osebo hitro skušamo potolažiti z besedami »Ah, daj, saj ni vredno.« Bodite pozorni na besede tolažbe, ki jih izrečete drugim (in tudi sebi). »Ne smeš jokati, ne sekiraj se, ni vredno, ni prav, da si jezna, ne bodi no žalosten, saj bo vse v redu.« To je le nekaj izjav s katerimi zmanjšujemo vrednost čustev, ki jih občutijo drugi (ali mi). In dlje kot to počnemo, bolj bomo postali neobčutljivi za stisko drugih.

3. Molk in umik

V situacijah, ki jih doživljamo kot neprijetne in ob katerih pri sebi zaznamo čustva jeze, žalosti ali katerokoli drugo čustvo, za katerega verjamemo, da ga ne smemo izraziti, se pogosto odločimo za umik in molk. Ker verjamemo, da čustev ni dobro kazati, se jih nikoli nismo naučili izražati na primeren način. Umik in »tiha maša«, sta tako eden od načinov, s katerima nadomestimo besedno izražanje čustev. Čeprav v sebi besnimo od jeze in jočemo od žalosti in razočaranja, se umaknemo in v mislih premlevamo situacijo še ure (ali celo dneve) po tem, ko je že zdavnaj minila. S tem pa kopičimo energijo nepredelanih čustev v svojem telesu in ustvarjamo energijske blokade, ki se bodo slej ali prej začele kazati tudi v fizični obliki.

Zapisani načini so le trije od mnogih, na katere lahko pri sebi prepoznamo prepričanje, da čustev ni dobro kazati. Čeprav smo ga verjetno razvili že zelo zgodaj, ga lahko spremenimo in si dovolimo na čustva pogledati tudi drugače. Na primer tako, kot razumevanje čustev čudovito opiše Mooji, ki pravi: »Čustva kot obiskovalci. Pustite jih, da pridejo in da odidejo.«