Ljudje planiramo stvari dolgoročno – večinoma neuspešno. Prav utopično se držimo tega zastavljenega cilja, ne da bi se sploh vprašali po vmesnih korakih. Imel bom ogromno denarja, super partnerja in sanjsko hišo. Denar, ugled in družbeni položaj danes pomenijo kastni sistem, v katerega se razvrščamo kot ovce v staji.

Prestopite preko svojih namišljenih meja, brez tega, da ostajate ozkogledi in se držite poti kot “fijakarski” konj, ker boste kar hitro ugotovili, da obstaja več kot ena pot po kateri lahko greste. In vsaka od teh vodi k istemu cilju.

Kako na primer veš, da je pravi čas, da se preseliš na svoje, s partnerjem? Iskreno, ne veš, ker takšnih odločitev ne sprejemaš razumsko. Ampak jih začutiš.

Seveda smo bili naučeni, da določenim življenjskim obdobjem sledijo določena postopanja: šolanje, služba, poroka, otroci… ampak kako najlažje povežemo dogodke s časovnim obdobjem? Tako, da preprosto živimo svoje življenje, kot čutimo, da je pravilno za nas. Tudi, če to ne pomeni začrtanega vrstnega reda. Potemtakem tudi živimo lahkotneje, ker ne izvršujemo pritiska nase, ker ne živimo kot nam je bilo privzgojeno. Tako kot so to delali 100 let nazaj.

Ne razumite me napak, s tradicijo ni nič narobe. Še boljše pa je dejstvo, da lahko iz vsake lekcije, tradicije ali veroizpovedi izvlečemo samo nekatere alineje in jih prilagodimo svojemu življenju. In to brez slabe vesti. Ker delamo drugače kot drugi, še zato nismo slabši ali boljši od njih. Preprosto smo. In vsak živi po svoje, točno tako kot zna sam najbolje.

In to, da smo zadovoljni sami s seboj in smo nase ponosni, naj bo naš dolgoročni plan. Je edini, ki se dejansko splača.

Namaste.