Poznaš občutek nelagodja, ko ti srce bije in v telesu čutiš neprijetne mravljince, ker si pred nečim, česar ne poznaš? Verjetno prepoznaš občutek strahu, ki je včasih močnejši, včasih pa le zaznaš njegov dotik. Meni je zelo dobro poznan, ker se velikokrat zgodi, da me popolnoma ohromi v predelu križa in porabim veliko energije, da spoznam, kako naj ravnam z njim. Ne glede na vse se trudim razumeti, da je strah najbolj pozitivno čustvo, kateremu sem lahko hvaležna, da me opomni, kje se počutim ogroženo in kje sem najbolj ranljiva.
Anita Gomezel je transpersonalno kognitivna terapevtka (TCT®) in dipl. socialna pedagoginja. V prvi vrsti pa je ženska, ki se je prav tako soočala z mnogo strahovi. Zaradi lastne poti in preizkušenj, je našla način soočanja s strahom, ki ga želi deliti z vsemi, ki to potrebujejo.
Anita, kaj je strah?
Strah je čustvo, ki nam je v bistvu prirojeno. Pomaga nam prepoznavati dražljaje, ki bi nam lahko predstavljali grožnjo ter pripraviti telo za odziv na tako situacijo. V kolikor je neka stvar resnično ogrožujoča za naše zdravje ali življenje, je strah upravičeno čustvo, ki nam pomaga preživeti (v prazgodovinskih obdobjih razvoja človeka je bilo to, da se oseba boji veliko večje živali in se ji umakne lahko odločilno za njeno življenje npr.). Pogosto pa razvijemo strahove, ki nimajo takih osnov in nas vse prej kot kaj drugega, zgolj omejujejo na naši poti in telesu ter psihi povzročajo konstanten stres. Strah se tako od mehanizma zaščite in priprave na beg ali boj, lahko razvije v veliko omejitev, ki nam onemogočajo, da bi resnično zaživeli vse svoje potenciale. Čeprav v trenutkih doživljanja strahu pogosto ne čutimo tako, je v nas vsa moč, ki jo potrebujemo- tako za preseganje strahu- v kolikor je ta nekonstruktiven- kot tudi situacije, zaradi katere nas je strah. S fokusom na strah v bistvu izgubljamo življenjsko energijo, katero bi potrebovali za pot naprej.
Strahovi, ki nas najbolj ovirajo verjetno niso tisti zunanji(kot npr strah pred živalmi ali letenjem) ampak notranji: strah pred tem, da bi uspeli, da bi npr v odnosu naredili napako ali da bi bili slabi? Kam bi lahko uvrstili strah pred bližino in odnosi?
Sama ne kategoriziram strahu ali drugih omejitev, saj je lahko čisto vsak strah zelo omejujoč za tistega, ki ga ima. Tudi strah pred letenjem npr. lahko precej vpliva na kvaliteto življenja. Osebno me je bilo še leta nazaj zelo strah teme. Čeprav je to navidez skoraj otroški strah, me je v vsakdanjem življenju dokaj močno oviral. Se pa strinjam, da so ostali našteti strahovi (pred bližino, uspehom, napako itd.) morda globlje zasidrani in prežemajo tako tudi več področij našega vsakdanjega življenja ter lahko tako delajo »več škode«. Če ponovno izhajam iz sebe (morda ima kdo drug kako drugače, ker smo pač individualni), vsi na zadnje omenjeni strahovi izvirajo iz nezaupanja vase. Le-ta pa iz vzorcev doživljanja sebe, katere sem prevzela.
Pogosto nekje globoko v sebi verjamemo, kot da z nami nekaj ni v redu, se počutimo slabši, se primerjamo itd…to so lahko tudi vzroki strahu pred bližino (bojimo se zares odpreti in pokazati). Morda smo bili ranjeni v preteklosti, ko smo odprli srce ali kot otroci, ko smo odprto srce nosili na dlani več ali manj vseskozi in nas je sedaj zato strah. Morda samo verjamemo, da si ne zaslužimo resnične bližine ali da je nismo sposobni in tako naprej. Veliko je lahko različnih vzrokov za strah pred bližino. Strah je samo posledica, pokazatelj nečesa globljega. Kaj se v globini skriva je pa seveda lahko različno od človeka do človeka, četudi imata »na zunaj« enak strah.
Je torej strah naš stalni sopotnik?
Čeprav sem v svojem dosedanjem življenju uspela preseči že kar nekaj strahov, ne verjamem, da bi bilo možno neprestano biti popolnoma brez kakšnega koli strahu. Ne zdi se mi realno, saj je strah pač čustvo in kot tako lahko še pride v manjši obliki ali na kakšnem drugem področju – bolj gre za to, kaj z njim potem naredimo oz. kako postopamo, ko se pojavi. Nas posrka vase in ohromi ali pa ga ujamemo mi in mu vzamemo moč ter se tako razblini? Čeprav je lahko zelo močno doživeto, je, kot že rečeno, v bistvu samo posledica. Korenine ima v naših prepričanjih o sebi, svetu ali drugih skozi otroštvo oz. skozi socializacijo. Bolj kot so vplivi primarni (družina npr.), večji in globlji vtis pustijo v nas. Od tam namreč črpamo prve izkušnje in oblikujemo svoja mentalna prepričanja ter gradimo mentalne sheme o vsem: o zunanjem svetu (kaj je kaj), o tem, kakšni smo mi kot oseba, o tem, kaj je res in kaj ne, o tem, kako »naj bi«živeli, da bomo srečni in itd.. Na podlagi vseh vplivov si je vsak od nas izoblikoval svojo subjektivno realnost (svoj pogled na svet) iz katere živi. Če smo imeli kakršnokoli večjo travmo povezano z nadmočjo na drugi strani, se nam je verjetno strah zelo vtisnil in nas vodi naprej v stiku z ljudmi. Pogosto pa prihaja strah tudi iz prepričanj o sebi: da nismo dovolj sposobni, nismo dovolj močni, ne zmoremo, ne znamo itd..kar je ponovno kar logično- manj kot zaupam vase, bolj me je strah izzivov.
Tudi sama si se veliko ukvarjala s strahovi, ne? Če se ne motim, se rada izraziš, da si »jih imela za izvažat«? 🙂
Ja, res sem imela veliko strahov. Zelo me je bilo strah teme; strah me je bilo izražanja svojega mnenja, ljudi, biti sama ter pokazati svoje potenciale; strah celo uspeha in seveda smrti, bolezni; strah glede eksistence (kako bom finančno zmogla) in še kakšen, ki mi je sedaj ušel iz spomina. Nekatere sem uspela preseči, nekatere vsaj zelo zmanjšati, na nekaterih še delam, kakšnih se pa morda še niti ne zavedam. 😉 Vendar vsakič ko sem presegla ali zmanjšala katerikoli strah, sem kar naenkrat pridobila veliko več energije za uresničevanje svojih želja in za življenje po svoji meri, prišlo je več izpolnjenosti, ustvarjalnosti in svobode. Zato lahko rečem, da mi je večina strahov predstavljala obrambo pred samo sabo in svojo močjo ter odgovornostjo za svoje življenje. Lažje mi je bilo zavzeti strah in se umakniti kot zaupati vase, narediti in uspeti. Lažje pridemo »skozi« kot žrtve, vendar vprašanje je ali si res želimo tako živeti in če je to res Življenje kakršnega smo v sposobni ali kot si ga v bistvu zaslužimo.
Celo življenje se borimo z njim – je smiselno porabljati mnogo energije da ga odpravimo ali je bolj bistveno, da ga sprejmemo in mu s tem odvzamemo moč?
Borba s strahom je največkrat izguba energije. Bolj, kot se borimo proti nečemu, večje običajno nastaja, saj mu s tem dajemo pozornost in energijo. Beg seveda tudi ne pomaga. Sprejeti in spustiti je sicer dobra strategija, vendar včasih zelo težka kar »iz nič« in brez ozadja. Pomembno je iti postopno.
Najprej prepoznati, česa nas je sploh zares strah, nato čutiti željo po preseganju le-tega in se potem odločiti za iskrenost in uvid v to, kakšno igro nam ta strah v bistvu pomaga igrati. Tako prevzamemo odgovornost za svoje življenje v večji meri in strah takoj izgubi par kilogramov. 🙂 Čeprav je strah lahko strašen, ne pozabiti, da je pogosto samo nekonstuktivna obramba pred nečim globljim in bolj pristnim, za čigar izražanje bi pa potrebovali več moči (katere pa seveda ne moremo čutiti dokler jo dajemo strahu). Krepitev notranje moči vidim kot uspešen način zmanjševanja strahu.
Kako pa jo lahko krepimo?
Kot že opisano zgoraj – s preseganjem negativnim prepričanj o sebi in prevzemanju odgovornosti za svoje življenje. Ko presežemo katerokoli negativnost, ki nam jo ponuja naš um o nas samih, se okrepi samozavest in notranja moč. Ko začnemo bolj delovati iz svoje moči in dobivamo drugačne izkušnje tudi iz okolja, se ta okrepi še bolj. Proces je, proces dela na sebi. Pri meni osebno je zelo povezan ravno z močjo, saj sem se je bala da je joj. 🙂 (svoje moči namreč). In verjamem, da sem bila ravno zato polna strahov. 🙂
Verjetno si potrebovala kar dolga leta procesa za okrepitev le-te?
Zadnja štiri leta aktivno delam na sebi- zame to pomeni obiskovanje terapij in delavnic. Tekom tega procesa sem zaključila tudi izobraževanje za terapevta, ki mi je res veliko dalo na nivoju osebnega razvoja.
Približno 13 let je odkar sem začela z resnim delom na sebi (Reiki, knjige, joga). Čeprav čutim veliko več osebne moči kot sem jo (osebna moč zame zajema samozavest, aktivnost, samozaupanje, samoaktualiziranost itd), še vedno ne morem reči, da sem res prišla do nivoja, ko bi lahko rekla, da jo resnično živim v polnosti. Jo še vedno krepim. 🙂
Preseči senco po Jungu (torej vse tisto, kar smo sprejeli kot svoje, pa to pravzaprav ni, so le naučene maske) je pač proces. Moja želja je živeti z več ali manj praznim nahrbtnikom kamenja, katerega sem po poti svojega življenja do sedaj pobrala. 🙂 Najprej sem začela odmetavati manjše kamne, sedaj dajem ven že težje- nekaj skal je tudi že odšlo.:) Pot naprej je bila vsakič lažja in še lažja bo. S praznim nahrbtnikom pa potem priti na Triglav (živeti polno Življenje) ni več tak problem ;).
Meni je delo na sebi nedvomno proces vreden časa in vložene energije.
Obstajajo tehnike za lažje soočanje z njim? Katera je tebi najbolj pomagala?
Ja, tehnik je veliko in prav je tako – vsakemu pomaga kaj drugega, smo pač različni. Sama imam rada take tehnike, ki so konkretne in kjer se opazi napredek tudi v vsakdanjem življenju relativno hitro ali takoj. Pri preseganju strahov, mi je največ dala tehnika dialoškega pristopa dr. Johna Rowana, ki je tudi moj terapevt že skoraj leto in pol. Gre za to, da lociramo strah ven iz sebe in se z njim pogovorimo kot konkretno osebo- s tem dosežemo večjo objektivnost in obenem soočanje. Ko preko pogovora z njim ugotovimo, zakaj je z nami in kakšno igro nam pomaga igrati, poglobimo realnost, zasveti nam lučka in vse postane bolj jasno. S tem, ko potem zamenjujemo vlogi se strah razblinja in vrača osebna moč. Tehniko uporabljam tudi v terapijah transpersonalno kognitivne terapije (TCT®) in stranke so na tak način presegle že veliko strahov- od strahu pred letenjem, do strahu pred psi, strahu pred izražanjem, pred konflikti, strahu pred svojo močjo, pred avtoriteto, pred izgubo službe in itd.
Kdaj si se odločila, da želiš tudi tako pomagati ljudem?
Kot omenjeno, terapevtsko delam približno 3 leta in skozi izkušnje v terapijah sem videla, da nisem edina, ki je s sabo skozi življenje pobrala toliko strahov. Videla sem, kako so bili omejujoči zame in koliko več življenjske energije sem dobila vsakokrat, ko sem presegla katerega od njih. Podoben proces sem potem zaznavala tudi pri strankah. Čeprav gremo v terapijah TCT® vedno globlje, na vzroke čustvenih stanj in tam strankam pomagamo, da jih presežejo ter naredijo napredek v vsakdanjem življenju, je bilo pogosto potrebno strahu nameniti več pozornosti, saj je bil za stranko tako ohromljajoč, da ni zmogla velikega napredka brez direktnega soočenja z njim.
Ko sem videla, kako učinkovita je tehnika dialoškega dela ravno pri tem in koliko ljudi ne živi polnega življenja zaradi strahu (in da pri tem nisem bila edina), sem se odločila iz vsega skupaj narediti tudi delavnico premagovanja strahov. Moja želja tu je predati tehniko, s katero si potem ljudje lahko pomagajo sami naprej. Ne bom rekla, da si lahko sam pomagaš pri čisto vsem, drugače tudi sama ne bi hodila na terapije (smo pač omejeni sami s sabo), vendar si lahko zelo veliko, če imaš neko konkretno orodje. Zakaj bi živeli v strahu, če ni potrebno. Nekateri množični mediji se mi zdi, da nam ga velikokrat želijo še bolj krepiti, od nas pa je odvisno ali na to pademo ali ne.
Za koga je najbolj primeren obisk delavnice, ki jo omenjaš?
Delavnica »Premagaj svoj strah« je primerna za vse, ki bi radi premagali svoj strah. 🙂 Predvsem za tiste, ki so naveličani, da jih ovira v življenju in so pripravljeni tudi kaj narediti za to, da bi to spremenili. Ker ponuja konkretno tehniko, s katero si lahko pomagamo tudi pri drugih omejitvah (vzorci, druga čustva itd.) jo v bistvu vidim kot primerno za vse, ki bi radi res delali na sebi.
Kaj dejansko prejmejo udeleženci tvoje delavnice in zakaj je dobro, da se je udeležijo?
Težko rečem, zakaj je dobro, da se je udeležijo. Želela bi si, da se je udeležijo, če jih povleče; če tako začutijo; če si želijo nekaj narediti, da bi živeli bolj polno in izpolnjeno življenje. Se mi zdi, da je npr. depresija postala že tako vsesplošno sprejeto stanje, da pogosto ljudje mislijo, da se ne da nič narediti, da »pač kot je, je«. Vendar ni res. Morda je pa vzrok depresije ravno v strahu pred Življenjem? Kakorkoli že, vsi imamo v sebi moč in potencial in zaslužimo si ga živeti.
Kar se trudim, da na delavnici ljudje dobijo, je konkretna uporabna tehnika za samopomoč pri preseganju strahov in drugih omejitev, podporo in pristen stik ter spoštovanje vsakega posebej takega kot je in kjer trenutno v življenju je. Ter upam, da tudi iskro in opolnomočenje za naprej (teoretične razlage in osnove niti ne štejem, ker mi je samoumevna 🙂 ).
Če ste skozi pogovor začutili, da bi mogoče želeli spoznati tehniko za premagovanje strahu, ste lepo vabljeni na delavnico, ki bo 14.2.2016 med 10 in 17h v Ljubljani. Vse dodatne informacije najdete na spletni strani oziroma TU.
Sem ženska, ki se zelo rada izraža skozi pisanje, ker se mi zdi terapevtsko. V sebi iščem in brskam za neodkritimi zakladi ter se trudim predelovati vse, kar se mi pojavlja in me skuša oddaljevati od sedanjega trenutka. Zanimajo me predvsem odnosi in ljubezen do sebe, ker se mi zdi, da nam tega danes primanjkuje- zato želim s pisanjem ozaveščati in se dotikati tem, ki sicer v javnosti niso tako znane. To delo me sprošča, napolnjuje in uči