Odnosi nam krojijo življenje in vsakdan, nas soočajo in nam ponujajo osebno rast. Najbolj pomemben je odnos samega s seboj, velikokrat pa na prvo mesto postavljamo predvsem odnose s partnerjem…
Ob nedavnem spoznanju, kako močno lahko energetsko vplivamo drug na drugega ali celo prevzemamo njihovo energijo nase, celo strahove in čustva, sem se zamislila nad odnosi… Ne zdi se mi težko postavljati meja in ne dovoliti, da nase vežem energijo osebe, ki mi je samo znanec, ampak pri osebah, ki so mi blizu, sem dopuščala vse, ker sem menila, da zaradi čustvene povezanosti tako pomagam nekomu nositi breme in da se zaradi tega druga oseba lažje sprosti, ko z nekom podeli svojo energijo… Ampak ne! S tem osebi, ki mi je najbolj blizu ne pomagam dolgoročno, ob tem pa se vprašam kje sem jaz? Koliko s tem koristim sebi? Ko si nalagam energijo in čustva drugega, pravzaprav nekako potlačim svojo energijo in pozabim nase.
Kje je moja ljubezen do sebe in kakšen je zdrav odnos? Vsekakor ne v tem da skušam drugemu pomagati s tem, ko vežem nase vse kar se v njem dogaja. To so njegova soočanja, njegove težave… in vsakdo se mora sam soočati s svojimi strahovi in bremeni… čeprav se mi je to dosedaj zaradi moje srčnosti zdelo kruto, da nekoga pustim samega v vsem kar se mu dogaja, ampak ravno v tem je zdrav odnos in zdrava osebna rast vsakega posameznika… da vsakdo sam hodi svojo pot… pa naj gre za prijateljski ali partnerski odnos…
Partnerja sta in morata biti samostojni osebi in če dopustim sebi, da sem preplavljena z njegovimi strahovi, ne koristim ne sebi in ne partnerju, ampak v odnosu nastajajo se večje blokade, nezmožnost komunikacije in svobodne ljubezni…
Partnerja sicer lahko podpiram s tem, da mu nudim vero vanj in oporo, ko pade, ampak delovati mora sam…
In tu lahko najdem povezavo zakaj se moški bojijo žensk… mogoče zato, ker jim velikokrat želimo nuditi ljubezen s tem, da smo preveč osredotočene nanj, da mu ne pustimo, da bi sam predeloval svoje strahove in rastel, kolikor zmore. Zaradi prevelike navezanosti in premajhne ljubezni do sebe, dejansko tako v odnosu začnem sebe izgubljati in se poistovetim z njegovo energijo…
Zato spodbujam osredotočenost nase in na svoje potrebe (kar pomeni zdravo ljubezen do sebe in nikakor ne egoizem), predvsem pa zavedanje dejstva, da odnosi niso namenjeni temu, da drug drugega rešujemo, ampak, ker nam je skupaj lepše in ker se odločimo, da nam je oseba pomembna in da želimo deliti radostne trenutke življenja skupaj z njo/njim.
Ko se ozrem na svoje nezdrave vzorce preteklosti in naučen način delovanja po principu, da želim vedno nekoga reševati, se ob tem zavedam, da je čas da vzorec izpustim… dosedaj sem delovala tako, ker sem se počutila pomembno, ko sem nekomu pomagala in predvsem, ker sem globoko v sebi nosila občutek, da si ljubezen moram zaslužiti s tem, da za nekoga, ki mi je blizu, naredim vse, da bo njemu lažje- ko se zavedam svoje odgovornosti, potem vem, da imam vedno možnost izbire kako bom delovala… povezava uma s srcem. 🙂 sedaj izbiram, da želim živeti v ljubezni in spoštovanju do sebe, želim biti osredotočena nase in ostati svobodno empatična do drugih. Spuščam vzorce, ki mi ne koristijo in začenjam delovati na način, ki me spodbuja in krepi ljubezen do sebe.
Tako spuščam in se odpovedujem vsej drami in puščam vsa čustva v katera sem se zapletala z mislimi. Misli so tiste, ki me največkrat omejujejo pri moji svobodi in uživanju življenja in v odnosih.
Zagotovo je eno teorija in drugo praksa in najti pravi način delovanja, da preteklost pustim za sabo, je umetnost… Tudi tu mora vsak sam najti način, ki mu najbolj ustreza. Eden izmed načinov so tudi pozitivne afirmacije: Ljubim sebe in se odpiram vsemu lepemu in vsej ljubezni.
UŽIVAJMO ŽIVLJENJE IN SI DOVOLIMO LJUBEZEN SPREJEMATI IN DAJATI!
Sem ženska, ki se zelo rada izraža skozi pisanje, ker se mi zdi terapevtsko. V sebi iščem in brskam za neodkritimi zakladi ter se trudim predelovati vse, kar se mi pojavlja in me skuša oddaljevati od sedanjega trenutka. Zanimajo me predvsem odnosi in ljubezen do sebe, ker se mi zdi, da nam tega danes primanjkuje- zato želim s pisanjem ozaveščati in se dotikati tem, ki sicer v javnosti niso tako znane. To delo me sprošča, napolnjuje in uči