Tehnologije so del življenja, programiranje pa izboljšuje ustvarjalnost, saj uči ljudi sodelovati preko fizičnih in geografskih ovir ter komuniciranja v univerzalnem jeziku. Postaja »pismenost« 21. stoletja.
Charles Babbage je v prvi polovici devetnajstega stoletja naredil načrt analitičnega stroja, ki bi bil sposoben računanja poljubne matematične operacije. Čeprav je obstajal le na papirju, velja za predhodnika računalnikov. Na njegovo pobudo je angleška matematičarka in pisateljica Ada Lovelace, sicer hčerka znanega angleškega pesnika Lorda Byrona, prevedla članek italijanskega matematika Luigija Menabreea o mehanskem računanju ter ga dopolnila s svojimi ugotovitvami. Njen članek, ki je bil kar trikrat daljši od originala, ne vsebuje le opisov, ki so jih nekateri prepoznali kot zgodnje računalniške programe in zato Ado pogosto omenjajo kot prvo programerko, temveč tudi izredno daljnosežna predvidevanja o možnostih uporabe stroja. Ada Lovelace je zato tudi simbol sodobne ženske v tehnologiji.
Programiranje ni nekaj, česar bi bili vešči le fantje. Temelj je matematika, v njej pa se dekleta prav tako dobro znajdejo. Poleg Ade Lovelace to namreč dokazuje mnogo matematičark, ki so se izkazale v zgodovini računalništva, pa čeprav so jih moški »kolegi« v dobršnem delu zasenčili. Niso pa jim tuje sposobnosti analitičnega razmišljanja, natančnost, doslednost, odprt um in ščepec domišljije. Programski jeziki oziroma veščina programiranja omogočajo tudi dekletom, da bolj kot kadarkoli izkoristijo lasten potencial. Cenjene so programerke (in programerji), ki razmišljajo izven okvirjev in so sposobni izkoristiti ves potencial sodobnih tehnologij. Zaradi tega programiranje ni strogo, togo in logično delo z računalnikom, temveč umetniško ustvarjanje, čigar rezultat je delujoč program. Ženska domišljija, ustvarjalnost in izvirnost pa igra v tem procesu pomembno vlogo.
Vsako interakcijo med ljudmi in računalniki ureja koda, zato je programiranje vseprisotno in hkrati temelj za razumevanje povezanega sveta. Da znamo uporabiti kateri koli program, pa še ne pomeni, da razumemo delovanje računalnika, še manj, da smo res računalniško pismeni. Ta pomeni sposobnost abstrakcije, miselnega procesa, v katerem pride do razločevanja med idejami in objekti. Obvladati moramo algoritme, ki so osnova programiranja, znati si moramo predstavljati podatke in obvladati preprosto logiko. Šele nato lahko razumemo, kako računalniki mislijo. To pomeni zmožnost reševanja problema prek analize in abstrakcije podatkov pred prepoznavanjem, preizkušanjem in izvajanjem potencialne rešitve.
Da bi opolnomočili ljudi in zagotovili globalno konkurenčnost Evrope, maramo vzbuditi zanimanje za programiranje in povečati digitalno usposobljenost. Vsaj osnovno znanje programiranja pričakujejo na številnih delovnih mestih, zahteva ga namreč kar 90 odstotkov sodobnih poklicev. Tudi zato Zavod Ypsilon v sodelovanju s podjetjem SAP Slovenija pripravlja projekt »I’mpowered for the future«, s katerim želijo predvsem dekletom omogočiti dostop do brezplačnih delavnic programiranja.