Prepričanje »nisem pomembna« oz. njegova razširjena različica »ne jaz, ne moje potrebe niso pomembne« je eno najbolj pogostih globoko zakoreninjenih prepričanj.

Čeprav nam lahko močno greni življenje, pa ga, tako kot ostala prepričanja, lahko spremenimo, če ga le znamo prepoznati. Zato v tokratnem zapisu odgovarjam na vprašanje kako pri sebi prepoznati prepričanje, da nisem pomembna in predstavljam nekaj načinov, na katere se omenjeno prepričanje lahko odraža.

  1. Pretirano iskanje pozornosti

Osebe, ki verjamejo, da niso pomembne, se bodo na vse pretege trudile vzbuditi pozornost, kar lahko storijo na več načinov. V komunikaciji se to največkrat odraža s skakanjem v besedo, zelo glasnim govorjenjem, pretiranim kriljenjem z rokami ipd. Pozornost pa iščejo tudi na druge načine, npr. z izzivalnim oblačenjem, s samopoškodbami telesa, z zlorabo nedovoljenih substanc in tudi z nasilnim vedenjem.

  1. Tiha, siva miška

Nasprotno od iskanja pozornosti se prepričanje »nisem pomembna« lahko odraža tudi v želji po neopaznosti. V tem primeru oseba nikakor ne bo želela biti v središču pozornosti, temveč bo vedno nekje v ozadju tiho opazovala dogajanje. Verjamejo, da k pogovoru prav veliko ne morejo doprinesti, zato so lahko osebe s tem prepričanjem več ur skupaj tiho tudi kadar so v družbi ljudi. Čeprav imajo željo po druženju in pogovoru z drugimi, so redko sami tisti, ki bodo dali pobudo za druženje. Verjamejo namreč, da imajo drugi veliko bolj pomembnih obveznosti kot je druženje z njimi. Razlog, da so le redko iniciatorji pa leži tudi v strahu pred zavrnitvijo; slednjo namreč vidijo le kot potrditev tega kar globoko v sebi tako ali tako že vedo – da niso pomembni.

  1. Neizražanje svojega mnenja

Ker verjamejo, da so nepomembni, verjamejo, da so enako nepomembna tudi njihova mnenja, želje in potrebe. Posledično svojega mnenja ne izrazijo pogosto, nagnjeni pa so tudi k temu, da ga spremenijo le zato, ker ima oseba, ki ji želijo ugajati drugačnega. V družbi ne povedo veliko o sebi, saj verjamejo, da to, kar imajo povedati, ni niti pol tako pomembno ali zanimivo kot to, kar imajo povedati drugi. Želje in cilje, ki jih imajo, zadržijo zase, saj nekje globoko v sebi verjamejo, da so nepomembne, morda celo malo neumne ali nesmiselne. Predvsem pa ne verjamejo, da se nepomembnim kot so, lahko velike želje sploh uresničijo.

  1. Nezmožnost prepoznavanja svojih potreb

Če verjamemo, da so naše potrebe nepomembne, bomo slej ali prej prišli do trenutka, ko svojih potreb ne bomo več znali prepoznati. Kako bi le jih, če jim nikoli nismo namenjali pozornosti, ker so nepomembne? V sebi bomo sicer nemirni, a ne bomo vedeli zakaj, niti si ne bomo vzeli časa, da bi to raziskali. Če ste kdaj v situaciji, ko se počutite nemirni, se ustavite in si vzemite trenutek tišini ter se v mislih vprašajte: »Kaj v tem trenutku potrebujem?« Odgovor se skriva v vas in če ste mu pripravljeni prisluhniti z radovednostjo in sprejemanjem ga boste z nekaj vaje prepoznali vedno hitreje. Na ta način se boste postopno znova naučili sami dajati pomembnost sebi in svojim potrebam.

  1. Sanjarjenje

Željo po pomembnosti je delno mogoče zadovoljiti s sanjarjenjem, zato je to lahko velik del življenja tistih, ki globoko v sebi ne verjamejo v svojo pomembnost. Sanjarijo o dogodku, ki jih bo postavil v središče in s katerim bodo drugim dokazali svojo pomembnost. Sanjarijo o tem, da jih bodo drugi občudovali, jih spraševali za mnenje in jim na različne druge način dajali občutek, da so pomembni in pri tem pozabljajo, da je občutek pomembnosti nekaj, kar si v resnici lahko dajo le sami.

Opisani načini so le nekateri izmed mnogih na katere se lahko prepričanje »nisem pomembna« odraža v našem življenju. Če ste se v katerem izmed njih prepoznali, lahko z različnimi tehnikami pri sebi preverite ali je to eno izmed prepričanj, ki jih gojite o sebi. Nato pa vam ne preostane drugega, kot da se lotite procesa kreiranja novega prepričanja.

Petra je predavateljica, osebna in karierna svetovalka, avtorica e-knjig in spletnih programov za osebno rast ter ustanoviteljica podjetja Mesto znanja. Zase pravi, da je večna učenka življenja, formalno gledano pa tudi univerzitetna diplomirana pedagoginja, smer andragogika, NLP Coach Practitioner, praktikantka HSE (Human Software Engineering) in učenka psihoterapevtske modalitete Realitetna terapija in teorija izbire. Je velika ljubiteljica knjig in dolgih sprehodov v naravi.