Veliko je govora o verbalnem nasilju. Še posebno v šolah. Kar nekajkrat smo imeli starši ob začetku šolskega leta izobraževanja na to temo. Kako ravnati v takšnih primerih, kako se odzvati, kako ukrepati…
Želim vam povedati, kaj sem glede verbalnega nasilja spoznal že pred časom. Po naravi sem radoveden človek in ko mi življenje zastavi kakšno vprašanje, nimam miru, dokler ne pridem do odgovora. Opazil sem namreč, da se ljudje na popolnoma enak dogodek odzivamo različno.
Primer iz življenja
Učitelj v šoli vpije (vemo, da se to dogaja, saj so tudi učitelji samo ljudje) na skupino učencev. Dva se razjočeta, trije so vidno prestrašeni, eden pa se sploh ne zmeni za vpitje. Kot da mu je popolnoma vseeno, kot da gredo besede nekam mimo njega… Kako je to mogoče? Kaj se pravzaprav dogaja v nas, v naši notranjosti, ko doživljamo takšne in podobne stresne dogodke? Vprašanje zahteva odgovor, ki mi ga je uspelo najti skozi globoko osebno duhovno izkušnjo in skozi poznejše preučevanje delovanja našega uma.
Dve pomembnejši nalogi našega uma – zaznavanje in odzivanje.
Ena osnovnih nalog našega uma je zaznavanje. Zaznavanje dražljajev ali signalov iz našega telesa in iz našega okolja. V ta namen imamo razvita svoja čutila. Vid, sluh, tip, vonj in okus. S pomočjo teh petih čutil zaznavamo dražljaje iz svojega okolja. Vidimo, da se nam nekdo ali nekaj približuje, slišimo, lahko otipamo, vonjamo ali okušamo. To so v resnici kanali za vstop informacije v naš um.
Naslednja naloga našega uma je sprejemanje odločitve o našem odzivu. V našem umu izberemo odločitev, kako se bomo odzvali na dražljaj iz okolja. Da lahko odločitve sprejemamo hitreje, nas je narava obdarila s sposobnostjo učenja oziroma s spominom. Učimo se skozi lastne izkušnje in z opazovanjem drugih ljudi. Naš um si zapomni vse, kar se nam je kadarkoli zgodilo in vse, kar smo videli,slišali, ali zaznali kako drugače.
Ko določen dražljaj ali izkušnjo doživimo večkrat in se vedno enako odzovemo, počasi ustvarimo navado. Navada je v resnici vedno enak odziv na enak dražljaj. Torej naučen odziv na določen dražljaj ali dogodek. Tako skozi otroštvo počasi razvijemo različne navade. V svojem umu ustvarimo banko ali skladišče naučenih odzivov ali navad. Miselnih navad.
In ko smo priča nekemu dražljaju, naš um najprej preveri, ali ima v svojem skladišču pripravljenih odzivov za trenutni dražljaj že vnaprej pripravljeno miselno navado – odziv.
Naše čustvo ob stresnem dogodku je odvisno od misli, ki jih izberemo takoj po dogodku samem.
Če v mislih pritrdimo nekomu, ki vpije na nas, če pomislimo, kako smo ubogi, ker nas spet nekdo maltretira, da v sebi nimamo moči, bodo te in podobne misli preusmerile tok energije, ki neprenehoma teče skozi naše telo iz pravilne v »napačno« smer. In to bomo mi začutili kot neprijeten občutek. Kot občutek žalosti, užaljenosti ali pa jeze, če je situacija takšna…
Ko poznamo delovanje lastnega uma, vemo, da je stresni dogodek samo informacija. Kaj bomo mi s to informacijo storili, pa je odvisno samo od nas. Od tega, kakšne misli bomo izbrali. In uganka različnega odziva ljudi na enak (stresni) dogodek je rešena. Učenci so se različno odzvali na isti dogodek, ker so izbrali različne misli. In zaradi tega doživeli različne občutke, ki so jih popeljali do različnih dejanj – odzivov – jok, strah, ravnodušnost.
Od tu dalje je treba samo še vklopiti logiko našega uma in takoj nam je jasno, da v primeru, ko nas nekdo zmerja, ni nasilnež tista oseba. Saj niso njegove besede povzročile našega trpljenja, ampak mi sami. S svojimi mislimi, ki smo jih izbrali trenutek za tem. In kdo je torej »nasilnež«, če duševno bolečino povzročijo misli, ki smo jih proizvedli – izbrali sami? In bi lahko bile drugačne! On, v tem primeru učitelj, nam je ponudil samo informacijo, mi smo se pa odločili, kaj smo s to informacijo storili, kakšne misli smo izbrali kot odziv na dogodek, informacijo. Naša odločitev se seveda lahko zgodi zavestno ali nezavedno.
Zavedni in nezavedni delček našega uma
Ker je naš um razdeljen na zavedni delček (misli, ki se jih zavedamo) in naš nezavedni del (misli, ki se jih ne zavedamo), obstaja vedno možnost, da izberemo misli nezavedno, ne da bi se tega sploh zavedali. To se zgodi, ko imamo že ustvarjeno navado določenega odziva ob določenih, podobnih dogodkih. In teh miselnih navad smo se naučili že kot otroci, ko smo opazovali svoje starše, sestre, brate, sorodnike, vzgojitelje, učitelje, kako se odzivajo oni ob določenih dogodkih. Takrat seveda nismo mogli vedeti, kakšno vlogo imajo pri tem naše misli.
Lep primer zavestno izbranih misli, ko nas nekdo zmerja:
« Oh, dragi prijatelj/sošolec, to kar govoriš sploh ni res. Mogoče ti misliš in verjameš da je tako, jaz pa vem, da to ni res. Ne morem ti pomagati, če ne poznaš resnice, ker mi ne pustiš do besede. Nikakor pa ne bom dovolil, da zaradi tvojih neresničnih besed postanem vznemirjen. Še naprej bom miren in zadovoljen. Pravzaprav sem ti hvaležen, ker si mi ponudil priložnost, da preizkusim, ali sem sposoben v takšni situaciji zavestno izbrati misli, ki me vodijo v prijetne občutke. In uspelo mi je. Hvala ti! Želim ti, da se čim prej pomiriš tudi ti, saj se boš bolje počutil!«
In rezultat teh zavestno izbranih misli v nobenem primeru ne bo užaljenost ali celo jeza. Pa tudi oseba, ki zmerja, bo kaj hitro odnehala, ker ne bo nobenega pričakovanega odziva in učinka.
Zakaj za vraga mi tega niso povedali že v šoli?
Še vedno pa se sprašujem, zakaj odgovorne osebe v šolah učencem in njihovim staršem ne povedo resnice o tem, kako nastanejo naša čustva. Resnice o tem, da sploh ne rabimo biti užaljeni, če nas kdo zmerja. Govorijo nam – staršem in našim otrokom o nasilju in duševnem trpljenju, ki ga le to povzroča. Naš um, naučen logično razmišljati nam to sporočilo prevede v informacijo, da sami ne moremo izbrati svojih občutkov, da v primeru, ko nas nekdo zmerja enostavno moramo biti prizadeti. To pa sploh ni res. Lep dokaz je učenec, ki je kljub stresnemu dogodku ostal umirjen.
Tega res nisem preverjal, ampak prepričan sem, da znanje o delovanju našega uma ni bilo del učnega gradiva, ki so ga skozi šolanje za te dragocene poklice obdelali. Če je to res, jih popolnoma razumem in nikakor ne obsojam njihovega nepoznavanja omenjenih dragocenih informacij. Je pa res škoda. Ker bi lahko s širjenjem omenjenih resnic preprečili veliko solzic in žalostnih pogledov, pa tudi marsikatera buška bi bila prihranjena…
Ne trdim, da je lahko! Da pa ni mogoče, pa še zdaleč ni res!
Ko se boste odločili razumeti, kako nastanejo naša čustva, se boste z nekaj vaje naučili ignorirati stresne »informacije« iz okolja in se izogniti neprijetnim občutkom žalosti, užaljenosti ali jeze. In tudi marsikateremu fizičnemu nasilju se bomo izognili na takšen način, saj nesramno besedičenje, ki pade na »plodna tla«, kaj hitro preraste v fizično obračunavanje.
In za znanje o tem, kako zavestno izbirati svoje misli, kako se izogniti neprijetnim občutkom in trpljenju, kljub stresnim »informacijam« iz okolja, se vam resnično splača potruditi. Za vsako znanje, ki ste ga osvojili v življenju je bilo treba delati. In marsičesa, kar ste se v šolah učili, nikoli pozneje niste potrebovali. To znanje pa vam bo v ogromno korist. Da ne govorim o tem, kako bo koristilo vašim otrokom.
Še vedno pa ne morem razumeti, da si informacije o tako dragocenih in pomembnih resnicah, ki bi lahko preprečile marsikatero trpljenje s takšno počasnostjo in težavo utirajo pot do ljudi. In z velikim veseljem pričakujem dan, ko se bodo zavestne izbire misli ob stresnih situacijah – informacijah iz okolja – učili otroci že v prvem razredu osnovne šole ali pa že kar v vrtcu. Skozi igro, seveda, kar sploh ni težko izvedljivo.
Zvonko Pukšič
Zdrava hrana in zdrave misli naredita življenje čudovito. To, kar damo na polja, na koncu dobimo na svoje krožnike. To, na kar se osredotočamo v svojih mislih, postane naša resničnost.