To besedno zvezo, da umiriti se pomeni le miriti um, sem našla v knjigi Uravnajte ščitnico in rešili boste 100 težav hkrati. Pogosto se poskušam povezati s tem mirom v sebi. In sem mnenja, da to ne velja samo za nas, ščitnične bolnike, ampak da je miren um koristen za vse ljudi.

Narava dela je danes žal pretežno taka, da precej hitimo, lovimo razne roke, uro, obveznosti. Srečujemo se z odgovornostjo, ki je je lahko pogosto preveč. V strahu pred izgubo varnosti delamo nadure, delamo mnogo več kot sicer naše telo zmore. Zaradi tega zmanjka časa za regeneracijo, za oddih, za to, da si sploh ustvarimo možnost za mir v sebi.

Nakopičena napetost pa ostane. Ni ne prostora ne časa za mir. Ne v umu, kaj šele v srcu. Mirna um in srce umirita tudi naše psihično in fizično telo.

Sama sem pri sebi spoznala, da potrebujem vsaj pol ure časa, da se sploh lahko začnem dotikati nekega miru v sebi. Meni se to zdi veliko, sploh zato, ker sem navajena biti nenehno v nekem delovanju. Občutek imam, da če ne delujem, ne živim. A ker me je telo k postanku kar malo prisililo, sem doživela tudi obdobje z več miru. Zato lahko povem, da je delovanje iz mirne sebe mnogo produktivnejše, manj stresno, napetost niti nima možnosti, da se kopiči. Zato menim, da se zares splača kdaj ustaviti, spustiti in zapreti oči.

Seveda sem tudi jaz po vseh možnih kanalih, ki jih raziskujem, malo zaradi bolezni, malo zaradi iskanja in učenja novih stvari v življenju, prišla najpogosteje do neke oblike meditacije. Vrsto let sem se otepala ideje, da bi jaz meditirala. Nikakor se nisem videla v tem. Jaz da bi sedela pri miru? Počela nič? Samo dihala? Pa saj to je škoda časa!

Ko sem raziskala, da je to moj vzorec preživetja, sem nase lahko začela gledati tudi z druge perspektive. Premalo miru v sebi mi je prineslo težave, bolezni, slabo počutje. Danes mi gre veliko bolje v tem, da se upočasnim. Zavedam pa se, da se tega še vedno učim, da imam še precej rezerve. In malo za šalo, malo za res, nekaj mi še lahko ostane za učenje za mojo drugo polovico življenja. 😉

Tako plujem med delom, ki ga sicer res z veseljem opravljam, a ga je še vedno preveč in med tem, da se kdaj pa kdaj tudi ustavim. Se usedem. Pogledam kak film. Priklopim meditacijo. Grem samo na sprehod (brez potrebe po visoko intenzivnem treningu ali cilju preteči toliko in toliko kilometrov). In paše. Vidim in čutim, da nič ne izgubim, ampak ravno obratno. Mnogo pridobim. In za en kanček se mi ob tem zazdi, da čas ne teče tako hitro.

Ko sem nazadnje poslušala eno od meditacij, se je v meni odvrtela predstava, da je moje telo hiša. Potovala sem po tej hiši. Opazovala sobe, kotičke. Kako so čisti. Kako so svetli. Ali je kak košček zaprt, temen, umazan. Zanimivo potovanje. To sem doživela prvič. Ta meditacija mi je prinesla spoznanje, kako dobro znamo skrbeti za svoje prave hiše, kako pogosto jih čistimo, sesamo, umivamo okna, negujemo tako ali drugače. Hiša/stanovanje bo stala tudi brez naše večje nege. Naše telo pa je od te nege močno odvisno. Mnogo bolj kot hiša ali stanovanje, v kateri bivate. Kako pa vi negujete, čistite, zračite in pospravljate svoje telo?