Največja bolezen družbe je nevoščljivost. Raje navržemo par negativnih komentarjev, češ, to kar drugi naredi, ne doseže niti mojih gležnjev, kot pa, da pohvalimo pogum nekoga, ki se trudi.

Zanimivo se mi zdi dejstvo, da so negativni, nesramni in nevoščljivi prav tisti, ki si ničesar ne upajo – ne spremeniti, narediti nekaj novega ali se spustiti v kakšen nov podvig. Ta jeza in gnev se v njih kuha nezavedno in potem to samo stresajo okrog, na ljudi, ki se od njih razlikujejo. Živijo monotono in »varno« v svojem balončku, tako da se spustijo v boj z vsakim in vsem, ki predstavljajo grožnjo temu navideznemu udobju.

Tukaj je spet dobro omeniti, da je potrebno živeti zavestno, da bi se lahko takih situacij zavedali. Da bi se tisti nevoščljivi zavedali, da niso vprašani za mnenje in, če že, da bi bili vsaj v podporo tistim, ki se spuščajo v akcijo. Komentirajo ravno tako, kot da se vse to dogaja njim in tako skozi svojo nepripravljenost in strah, poteptajo vse kar jim pride pod noge. Vam je to znano?

Obstaja ogromna razlika med »Bravo!« in »To je brez-veze!«, predvsem v energiji, ki te besede spremlja. Pa je res tako težko pohvaliti? Ni potrebno, da verjamemo v sanje nekoga drugega, saj to vendar niso naše sanje! Dovolj je že, da jim dopuščamo vsaj možnost, da uspejo. In s tem, ko privoščimo drugemu, se naučimo privoščiti sebi. S tem, ko bomo podprli sanje nekoga drugega, si bomo morda upali sanjati tudi sami. Mogoče s tem poprimemo za delo in začnemo ustvarjati svoje sanje. Pozitivno lahko rodi samo pozitivno. In še več in več tega.

Zato vam polagam na srce, da naslednjič, ko se znajdete na križišču med dobrimi in slabimi besedami, dobrimi in slabimi nameni, dajte biti dobri. Dobro se vrača z dobrim. Vedno je tako. Bodimo dobri in dajajmo dobro; tako širimo toplo, pozitivno energijo med ljudi v družbi, katera jo je zelo potrebna. Poskusite spremeniti pogled na svet s široko perspektivo in toplo besedo. Te pomenijo največ. Te spreminjajo svet.

Namaste!