Ker so nam nekje na poti, morda tudi zaradi prehitrega tempa življenja, pozabili povedati, da je manj v resnici več ter da se resnična sreča skriva v majhnih, preprostih stvareh, hlepimo po še večjem številu materialnih stvari in smo zaradi dosega le-teh zmožni resničnih hudodelstev. Postali smo sodobni sužnji, ki svojo osvoboditev iščemo zunaj, namesto, da bi se zazrli vase.

Spomnim se svojega potovanja v Indijo. Pol toliko materialnih dobrin in denarja niso premogli, pa vendar, ko sem jim pogledala v oči, sem v njih videla neskončno zadovoljstvo. V njihovih srcih sem čutila iskreno ljubezen, v njihovih objemih iskreno sprejemanje. Videla sem ljudi, ki so živeli v kartonastih škatlah in spali na tleh, vendar je bil njihov širok nasmeh vreden milijone.

Danes sem se na sprehodu ulegla na travnik, se zagledala v čudovito pokrajino pred mano, vdihnila svež zrak in svoj obraz obrnila prosti soncu. Izpolnjenost in zadovoljstvo, ki sta me preplavila sta bila neprecenljiva. V trenutku sem se zavedala, da tega ni moč kupiti, le začutim lahko, saj je to že tako ali tako v meni. Prešinila me je misel, da je na tej naši ljubi zemlji, zelo malo ljudi, ki živijo skromno, a umrejo kot milijonarji in veliko preveč ljudi, ki živijo bogato, vendar umrejo v popolni revščini.

Resnica je, da se je duša utelesila zaradi globokih izkustev in le-ta bo s seboj tudi odnesla, vse ostalo, vključno z vsemi materialnimi dobrinami in telesom bo ostalo tu.

Prav je, da se trudimo sebi in svojim ljubim omogočiti ugodno in brezskrbno življenje in prav je, da si postavimo svojo ceno. Zlata vredno pa je, da vemo, da resnično bogastvo, sreča in izpolnjenost izvirajo le in izključno iz nas samih.