Prihod otroka v partnerski odnos pomeni velik izziv za starša, saj v njun odnos stopi nekdo, ki je čustveno zelo zahteven, potrebuje veliko pozornosti in je popolnoma odvisen od staršev. Otrok postavi vse na glavo, saj morata starša kar na enkrat prilagoditi urnike, čas za službo, čas zase in drug za drugega in vse se vrti okoli dojenčka…. To obdobje je tudi najbolj fizično naporno obdobje cele družine. Za starša je lahko tudi obdobje, ko v polnosti začutita drug drugega, je lahko vir rasti in tudi odraz njune čustvene zrelosti.
Starševstvo zahteva od očeta in matere, da v sebi najdeta vlogo, ki jima je bila dodeljena in se z vso odgovornostjo soočita z njo. To pomeni, da v sebi odkrijeta potencial za starševstvo, da poleg sebe srečata tudi svoj odnos s starši. Vse, kar sta doživela ob svojih starših, tudi model materinstva in očetovstva se zelo globoko vpiše v spomin in ti modeli so najmočnejši. Starša lahko prebereta ogromno literature, si priskrbita razne pripomočke in poslušata različne nasvete, vendar če ne začutita otroka in njegove ranljivosti, ne zmoreta v polnosti poskrbeti zanj.
Drug drugemu lahko tudi pomagata pri teh novih vlogah, vendar pa tega ne moreta narediti drug za drugega oziroma namesto drugega. Materinstvo in očetovstvo sta dve nezamenljivi vlogi in tukaj je odgovornost na obeh, da poskušata čim bolj aktivno stopiti v svojo novo vlogo, da jo sprejmeta in ne prelagata drug na drugega.
Ena težjih nalog v tem obdobju je, da lahko partnerja sodelujeta tudi kot starša in da bolečine v partnerskem odnosu ne razrešujeta preko otrok. Otrok se zaradi svoje ranljivosti in odvisnosti od obeh staršev pred temi bolečimi čutenji ne zmore braniti. Lahko se zgodi, da otrok postane čustveni partner enega od staršev, zato je pomembno, da partnerja težave v partnerskem odnosu rešujeta skupaj in ne preko otroka, saj tako lahko zelo hitro pride do čustvene zlorabe.
Za starša je zelo pomembno, da ob otroku in vsej pozornosti, ki mu jo posvečata uspeta biti pozorna tudi na njun odnos in drug na drugega. Da se lahko v tem hitrem ritmu ustavita, si prisluhneta, da uspeta biti ranljiva drug pred drugim, da si zaupata vse strahove in želje, s katerimi se soočata kot starša. Ob vsem tem, kar prinaša novo družinsko življenje pa se lahko zgodi, da partnerja žalujeta za življenjem, ko sta bila še sama, ko je bilo vse še tako sproščeno. Gre samo za obrambe, zaradi katerih živita v preteklosti, sedanjost pa beži mimo njiju, namesto, da bi uživala v trenutkih, ki jima jih družinsko življenje daje. V takšno družinsko življenje se naseli grenkoba, jeza, razočaranje, obup, ni pa prostora za veselje, sproščenost in varnost. Da lahko starša skupaj z otrokom doživita sedanjost, se morata posloviti od preteklosti. Preteklost naj bo samo spomin, vendar pa mora imeti posebno mesto – naj bo to spomin, ki ga lahko vedno obiščeta.
Starševstvo zahteva potrpežljivost, organizacijske sposobnosti, odgovornost, sprejemanje sebe in drugega, soočanje s svojo preteklostjo in empatijo do sebe in do drugega ter osebno rast. Otrok se lahko najbolje razvija ob starših, ki rastejo skupaj z otrokom in ob njem razvijajo tudi svojo identiteto. Ob otroku potujeta starša tudi skozi svoje otroštvo in imata edinstveno priložnost, da zrasteta ob izzivih, ki jima jih otrok postavlja. Ob vseh izzivih, ki jih družinsko življenje prinaša, se lahko zgodi, da se eden izmed partnerjev ne zmore soočiti s starševstvom oziroma beži pred njim. Partnerja ne uspeta biti ranljiva drug pred drugim, ker ne najdeta prostora za ljubezen, zato se rajši razideta, kot da bi se soočila z vsemi izzivi. Če si dovolita ranljivosti se lahko iz tega obdobja veliko naučita in poglobita svoj odnos ter mu postavita neomajne temelje in gradita odnos za naslednja obdobja. Če vse skupaj tudi ubesedita in ozavestita pa je to lahko ena največja preizkušnja, ki jima bo lahko služila za model vseh ostalih izzivov ki jima bodo še prišli na pot v življenju.
Sonja Beznik, spec. ZDT
Relacijska družinska terapija je oblika psihoterapije, kjer terapevt klientu pomaga ozavestiti določene potlačene čustvene vsebine, ki človeka vodijo k ponavljanju nezaželenih in nefunkcionalnih vzorcev ter vedenj. Vse, kar smo doživljali v svoji družini ob starših, bratih, sestrah, se vpiše tako globoko v našo podzavest, da kasneje v življenju vse te vzorce in vedenja nevede ponavljamo.