Žalostna sem, ko pomislim, da v odnosih delam vedno iste napake…  ker imam v sebi še vedno občutek, da si moram ljubezen zaslužiti, razumsko pa vem, da to ne gre tako… Tako zelo bi si želela, da bi pustila za sabo vzorce, da ne bi ponavljala napak… Vse kaže, da sem v sebi šibka… Pa sem res?

Navezanost je tista, ki nas vodi v odnose, k ljudem… ki nas vodi k temu, da odnose negujemo… da smo pozorni do ljudi, ker vemo, da nam zanje ni vseeno. Vedno znova se zapletamo v iste napake, dokler ne pride trenutek, ko se zavedamo sebe in tega, kaj delamo… Takrat lahko gremo naprej in verjetno spet najdemo nekaj, kjer se zapletemo. Kot pravi moja prijateljica: celo življenje hodimo po poteh, kjer vedno znova odkrivamo ene in iste vzorce in v njih ostajamo.

In ko pomislim na realnost mojega življenja, mi ni ravno lahko sprejeti, da ponavljam napake in se na trenutke vrtim v krogu. Kaj bi mi lahko prineslo svobodo? Sprejemanje sebe in realnosti! Sprejeti sebe v tem trenutku ponavljanja napak. Samo človek sem, ki se uči in zato si moram dovoliti, da sem šibka, da ostajam na mestu. Vendar to ne pomeni, da nisem ok ali da nisem vredna ljubezni. Nikakor NE! Ravno zaradi tega sem vredna predvsem svoje ljubezni. Učim se na lastnih napakah in če si dovolim, da je včasih večji razmik med tem, kje sem in kjer bi želela biti, potem tega ne razumem več tako tragično in lahko sebe sprejmem s sočutjem in največjo ljubeznijo, kar si jo lahko dam.

me

Moje popotovanje poteka počasi, čeprav bi si včasih želela, da bi bilo hitreje. Ko sprejmem, da sem točno na tistem mestu, kjer moram biti, mi je lažje in lahko sprejemam realnosti ter se zavedam, da samo sama lahko poskrbim za to, da bom čez nekaj časa veliko bližje temu, kjer bi želela biti. Moje življenje je pot in dokler hodim po njej z ljubeznijo do sebe, ima življenje smisel in je vredno.

Dovoliti sebi, da se kdaj izgubim, predvsem pa, da je za vsako spremembo in rast potreben čas. To mi prinaša upanje in podarja svobodo, da lahko živim v sedanjosti ter sprejemam življenje takšno kot je. Zato tudi občutek žalosti zbledi in se preobrazi v nekaj lepega. Še posebno, če pomislim, da sem kot buba v ovoju, ki se počasi razvija in bo prišel trenutek, ko se bo stena predrla in bo nastal prekrasen metulj. A za to potrebuje čas. In prav tega si želim v sebi, a pot do tja je še dolga. Lahko pa si jo vsak dan naredim lepšo z nepozabnimi trenutki in hvaležnostjo za vse tisto, kar sem že predelala in za vse tisto, kar imam tu v tem trenutku.

Žalost pride in gre, od mene pa je odvisno ali si bom dovolila živeti v sedanjosti in jo sprejela takšno kot je. Predvsem z odločitvijo: Želim užiti današnji dan in zgolj čutiti življenje! 🙂 Dovoljujem si, da mi ni potrebno takoj predelati vsega. 🙂 Živim tukaj in sedaj. 🙂

me2

 

Veliko bolj kot si želim iti preko vsega, kar me bremeni in kjer nimam ravnotežja, si želim živeti in ljubiti življenje takšno kot je. 🙂 Razumevanje življenja v vseh njegovih razsežnostih je tisto, kar mi ponuja vse odgovore. Ob tem so mi lahko v pomoč tudi načela nekega meniha:

»bodi dobra in delaj dobro,

vsak trenutek bodi v stanju zavedanja vsega okoli sebe in znotraj sebe,

vedno se zavzemaj za globoko zavedanje minljivosti vsega,

bodi v sedanjosti z mislimi in čutenjem.«

 

Zato se vsak dan ponovno odločam, da ni pomembno, kaj bo, ampak da sem srečna, ker živim ravno ta trenutek.

Naj zaključim z mislijo:

 

BOLJ KOT BOSTE RAZUMELI SEBE IN ČUSTVA, BOLJ BOSTE LJUBILI IN RAZUMELI SVET TAKŠNEGA, KAKRŠEN JE! (Baruch Spinoza)