Ženske smo nežnejši del odnosa in večinoma hrepenimo po tem, da nas moški opazi, nam daje občutek, da smo mu pomembne, predvsem pa, da se ob njem počutimo varne in zaščitene. Pa je to danes še realno? Smo lahko ženske toliko samozavestne in imamo toliko rade sebe, da si lahko to damo same?

Partnerji oz moški so prav tako samo ljudje in nam niso vedno sposobni zadovoljevati naših potreb, predvsem pa niso odgovorni za to, da se v sebi dobro počutimo, zato se mi zdi, da marsikdaj od njih preveč pričakujemo. Smo jim me sposobne dajati vse to, kar potrebujejo? Včasih ja, včasih ne. Ob tem bi se lahko vprašali, kaj je bistvo partnerstva. Moj odgovor je vsekakor, da sta partnerja dve samostojni osebi, ki sta skupaj, zato, ker sta se za to odločila in ker jima je v dvoje lepše, nikakor pa zato, da bi drug drugemu izpolnjevala želje in potrebe ter drug drugega osrečila.

Ob tem je bistveno poudariti, da v sebi nismo majhne deklice in fantki, ki ne znamo poskrbeti zase in za svoje dobro počutje ter za to, da si izpolnimo želje in potrebe… Poleg tega nikakor ne moremo biti srečni z nekom, če smo v sebi nezadovoljni in nesrečni- srečo lahko najdemo le v sebi, ko si damo tisto, kar potrebujemo ter na primeren način poskrbimo zase. Seveda to ne pomeni, da v odnosu drug drugemu ne nudimo zaščite in si ne pomagamo izpolnjevati tisto, kar potrebujemo- ravno nasprotno: vsekakor je v korist odnosu, če smo za partnerja pripravljeni to storiti, nikakor pa tega drug od drugega ne moremo pričakovati, ker ni to namen odnosa.

In ko se ozrem k vprašanju koliko sem partnerju pomembna in marsikje najdem odgovor, da je partner tisti, za katerega moramo biti najbolj pomembne, se vprašam, koliko sem pa jaz pomembna sama sebi? Znam poskrbeti zase, za svoje potrebe? So mi občutki in počutje toliko pomembni, da jih vzamem resno in ne delam proti sebi, ampak v trenutku slišim sebe in si prisluhnem v vsem, kar potrebujem? Jemljem resno svoje sanje, hrepenenja? Dajem sebi pravo mesto in se razvajam ter negujem ljubezen do sebe? Znam reči ne brez občutka krivde in samozavestno delati tisto, kar čutim? Sem lahko sama s sabo v miru? To so vprašanja, ki mi pokažejo, koliko sem dejansko sama sebi pomembna in koliko se cenim. Ko si bomo same znale dati pomembno mesto, bomo to lahko dobile tudi od partnerja in okolice. Najprej pa si moramo priznati, da vsa odgovornost na naše življenje, počutje, občutke itd. pripada samo nam.

izkoriščanje 2

Vedno znova zelo poudarjam ljubezen do sebe, ki je bistvo prav vsega. Odnosi niso nič drugega kot zrcalo nas samih in naše ljubezni do sebe. Vse, kar se v odnosu pojavi, je v nas. Odnosi nas vabijo k soočenjem s samim sabo in k osebni rasti, če to seveda želimo. S tem si lahko izboljšamo kvaliteto življenja, predvsem pa lahko tako odkrijemo svoje bistvo in globoko v sebi sprejmemo vse, kar smo.

Kot ženska sem v sebi zelo ranljiva, nežna, sočutna, po drugi strani pa tudi kdaj groba, negativna, osorna itd itd Vse to sem jaz oz vse to je del mene in tudi, ko nisem ljubeča, sem ok. 🙂 Sprejeti sebe v vseh stanjih in se zavedati, da sem vedno v sebi vredna ljubezni, ker vidim v svoje bistvo, ker cenim določene lastnosti in ker cenim sebe v tem, da sem samo človek. 🙂 To je tisto, kar me pripelje na pot ljubezni do sebe, predvsem pa na pot sreče in miru. Nemir se pojavi, ko določenega dela sebe ne želim sprejeti. Realno je, da pridejo tudi trenutki, ko nisem v stiku s sabo, ko s sabo ne delam na ljubeči način, a zato še nisem nesrečna- samo človek sem, ki potrebuje tudi oporo in ljubezen od zunaj, ko si je sama ne znam dati in ravno v takšnih trenutkih nam je lahko partnerski odnos najbolj v pomoč.

Sprejmimo odgovornost za svoje življenje ter poskrbimo za svojo srečo v sebi brez pričakovanj, da je partner tisti, ki nam to »mora« dajati.