Verjamem da si marsikdo zastavi to vprašanje, ki kaze na lastno vrednost? Ljudje smo bitja, ki navzven iščemo potrditev o svoji vrednosti. Seveda je lepo in prijetno, če mi bližnji potrdi, da sem vredna ljubezni in da sem dovolj dobra, da me ima lahko nekdo rad prav taksno kot sem, a za mojo osebno srečo to ni dovolj, če tega ne najdem in čutim v sebi.

Ob poplavi vsakdanjih kritik in ljudi, ki nam izražajo nespoštovanje in zaničevanje, sigurno ni lahko v sebi verjeti, da sem dovolj dobra. Odraščala sem v družini, kjer so bile opažene le moje napake in zaradi tega, ker nisem živela življenja, kot so ga od mene pričakovali, nisem bila vredna ljubezni in nikoli nisem bila dovolj dobra, da bi me kdo pohvalil in mi iskreno izrazil ljubezen. To je ostalo v meni zakoreninjeno… vzorci, ki jih le s trudom in časom lahko pustim za sabo…

Ko se ob vprašanju lastne vrednosti, vprašam kdo sem dejansko jaz, si ne znam iskreno odgovoriti… zahtevno vprašanje, ki me trenutno presega… sem čutna oseba z ljubečim srcem, nežna in pozorna… vendar jaz nisem enakovredna mojim čustvom, niti mojim vlogam, kot npr vlogi hčerke, sestre itd. Jaz nisem vloga. Kdo sem jaz v svojem bistvu in kaj določa mojo vrednost? Najbolj izpostavljeno se počutim, ko se nekdo odloča, da me izbere za življenjsko sopotnico ali ko se konča odnos, ki mi je največ pomenil. In čeprav se moški za začetek ali končanje partnerstva odloča na podlagi čustev in ne zaradi mojega bistva, pa se mi ob tem vseeno pojavi vprašanje ali sem dovolj vredna, da me bo ljubil in spoštoval oz zakaj tega ne zmore več? Kaj je tisto, kar določa mojo vrednost?

 

Iskreno povedano, ne vem in niti nisem sigurna, če je vprašanje na mestu, ker želim najti in imeti v sebi občutek in zavedanje lastne vrednosti brez zunanje potrditve moškega ali bližnjih…

Kaj določa mojo vrednost? Me določa spol? Bi morala biti zato, ker sem ženska, cenjena zaradi ženske narave? Delo? To da sem pridna, poštena, iskrena?  Je telesna lepota tista, ki kaže mojo vrednost? Ne, nikakor… moja vrednost je vsekakor neprecenljiva in brez mene bi bil svet drugačen. Sem oseba, ki živi, diha in prinaša temu svetu svoj delež s čustvi, delom, dejanji… in trenutno najboljši opis, ki določa kdo sem je, da sem živo bitje in kot človek(kot vsakdo izmed nas) neprecenljiva. Moje vrednosti se ne da izmeriti. O svoji vrednosti lahko razmišljam, ko vsaj malo poznam sebe in šele takrat se lahko tudi cenim.

 

Ker sem oseba, ki je pozorna nase in ki želim biti v stiku s sabo, vidim, da se cenim zaradi vsega, kar delam in kar sem…cenim svoje lepe lastnosti in cenim telo v katerem sem, ker me vsak dan znova uči, kako biti pristna in iskrena v svojem počutju… cenim to da sem se pripravljena učiti, razvijati in postajati boljša… cenim to, da gradim pristen odnos do sebe in da vedno najdem način, da si pomagam in predvsem cenim to, da nisem popolna in da lahko delam napake na katerih se učim. Mnogo mnogo stvari zelo cenim pri sebi. 🙂 in kako potem ne bi bila vredna ljubezni? 🙂 samo najti sem morala sem v sebi ta občutek, da sem neprecenljiva in kot vsako živo bitje vredna ljubezni in spoštovanja. 🙂

 

brdo 1

 

To je tisti občutek, ki ga mi nihče ne more vzeti, ne glede na to koliko me zaničuje ali dela z mano kot s smetjo. Ob tem je pomembno zavedanje, da ljudje delujejo na način kot so ga bili naučeni(s tem lahko ohranim empatijo do drugih in dam dovolj pomembno mesto sebi) in taksen kot ima nekdo odnos do sebe, takšen odnos ima do drugih. Umirjenost same s sabo, občutek lastne vrednosti in to, da zmorem ločevati med svojimi občutki in občutki osebe s katero sem v odnosu, so tisti, ki mi prinašajo kvaliteto življenja, neujetost v rane preteklosti in zavedanje sebe kot osebe. Tako je življenje svobodno in polno radosti. Zaradi tega se mi ni potrebno dokazovati, ni mi potrebno tekmovati z drugimi in se z njimi primerjati na negativen način, saj tako v sebi kot v drugih vidim kvalitete in dobro stran, ki jo nosi vsakdo izmed nas. Vsi se trudimo in smo v svojem bistvu čudoviti in neponovljivi.

 

Tudi, če se znajdem v obdobju zmedenosti, obdobju, ko tavam, to ne pomeni, da nisem vredna ljubezni, ampak je ravno takrat bistveno, da se zavedam svoje nepopolnosti, napak. Tudi, če nimam urejenega življenja, če še nisem popolnoma odkrila sebe, sem dovolj dobra. V takšnih trenutkih je bistveno ali sem pripravljena poslušati sebe in odkriti kvalitete, na podlagi katerih ohranim svoje dostojanstvo in negujem ljubezen do sebe tudi, ko se izgubljam.

 

Življenje je mavrica in polno čeri, a odločitev za to, kako želim živeti je popolnoma moja. In vsak dan znova se odločam, da sem pomembna sama sebi in si izkazujem ljubezen na najbolj pristen način.