»Vse se lahko reši, če se soočimo s problemi- če pa bežimo, pa ni kul« je misel kolegice, ki poudarja bistvo ter vabi k razmisleku o tem, kaj bežanje dejansko pomeni in k vprašanju ali je soočanje vedno izvedljivo…
Oziram se k svojim dejanjem in izzivom, ki se največkrat pojavijo v obliki težav… Včasih je breme in soočanje težko in zato namesto izziva vidim in dojemam problem… izziv namreč ni nič drugega kot pozitivno in lahkotno dojemanje problema; ko pa jo dojemam kot problem, pomeni, da občutim breme, ki se mi zdi pretežko… Od vsakogar izmed nas je odvisno koliko bežimo in koliko smo se sposobni soočati- predvsem z občutki, ki jih izziv prinaša… včasih zmoremo bolje, včasih slabše, nikakor pa ni nič neizvedljivo, kot se nam mogoče zdi na trenutke.
Kdaj sama želim zbežati? Predvsem takrat, ko me preplavi močan strah in ko si v mislih ustvarim mnenje, da nečemu nisem »kos« in ko zaradi strahu ne zmorem videti česa sem sposobna in česa ne. Ko dobro poznam sebe in svoje meje ter sem v stiku s sabo, ni strahu, ki bi me lahko odvrnil od soočanja z izzivom. Vse se vrti okrog zaupanja vase in ljubezni do sebe. Od tega je odvisno ali znam iti naprej, sem se sposobna soočiti itd. Ko ne verjamem dovolj vase in če takrat pride nepričakovan izziv, ki presega moje meje varnosti, je vsekakor najbolj možno, da bom zbežala. Takih situacij je lahko mnogo, predvsem v odnosih. Spominjam se situacije v odnosu, kjer sem se dolgo časa zelo bala soočenja in iskrene rešitve. Strah me je ohromil, ker sem v sebi nosila zelo negativne občutke zadnjega soočenja in jih nisem želela spustiti, ker situacije nisem želela ponoviti in sem zato rajši zbežala… Vse dokler se v sebi nisem čutila pripravljene sprejeti vse občutke in jih izpustiti ter verjeti vase, da zmorem… Ko sem se v sebi osvobodila, sem se lahko soočila in šla naprej. Tako enostavno, pa vendar tako težko.
Zato verjamem, da v nobenem odnosu nič ne sme biti prisilno, ker si s tem dejansko lahko škodujem. Tudi za vsako soočenje z izzivom nisem vedno pripravljena in tudi to je del mene in zato lahko sprejmem bežanje kot nekaj koristnega zame, ker se zavedam, da enkrat zmorem, spet drugič ne, ker tudi zaupanje vase nima vedno iste moči. Sicer bežanja ne podpiram, ker marsikdo na ta način rešuje vse izzive in se zaradi strahu ničesar ne loti, vendar pa se zavedam, da ima tudi umik v smislu bežanja, svoje prednosti. Predvsem v tem, da ne delam preko svojih meja, poleg tega pa tudi v bežanju vidim pristen umik, ki pomeni, da spoštujem sebe in svoje občutke ter se ne lotim soočanja, če se za to ne čutim sposobna. Meja bežanja je res tanka in umetnost je prisluhniti sebi in vedeti kdaj je bežanje zame koristno in kdaj bi bilo boljše, da se takoj soočim. Vendar pa ima vse svoj smisel in življenje ni nič drugega kot eno samo učenja, zato verjamem, da se tudi pri poslušanju sebe vsak dan znova učim in lahko rastem, predvsem pa so izzivi tisti, ki mi dajejo močne lekcije, pa čeprav se ne soočim takoj- v vsakem primeru mi je dana lekcija, če jo želim videti. Vsakdo potrebuje svoj čas za soočanje in zato zelo podpiram soočanje takrat, ko v sebi vem, da sem pripravljena in ko se lahko mirno in brez strahu soočim.
Zato zelo občudujem ljudi, ki dajejo poudarek na svoje počutje, ki v sebi vedo, kdaj so pripravljeni in kdaj je bolje, da se umaknejo in so ob tem globoko mirni ter znajo pustiti času čas s potrpežljivostjo in zaupanjem vase. 🙂 Včasih umik ter opazovanje z razdalje prineseta večje rezultate, kot takojšnje soočenje. 🙂
Sem ženska, ki se zelo rada izraža skozi pisanje, ker se mi zdi terapevtsko. V sebi iščem in brskam za neodkritimi zakladi ter se trudim predelovati vse, kar se mi pojavlja in me skuša oddaljevati od sedanjega trenutka. Zanimajo me predvsem odnosi in ljubezen do sebe, ker se mi zdi, da nam tega danes primanjkuje- zato želim s pisanjem ozaveščati in se dotikati tem, ki sicer v javnosti niso tako znane. To delo me sprošča, napolnjuje in uči