Že od otroštva nam lahko skušajo priučiti, da je mnenje okolice pomembno. Ko opazujem starejše ljudi, vidim, da jim je edino to pomembno. Današnja generacija, se temu odločno upira in je bolj samozavestna ter si upa slediti sebi in svojim sanjam ter predvsem slediti sreči.

Vendar pa pritiski okolice ostajajo in ljudje imajo največkrat veliko “dela” predvsem s posamezniki, ki si upajo, ki so drzni in pogumni ter drugačni in s tem izstopajo in so v ospredju. Po eni strani sem ob tem žalostna, ker bi si želela, da bi se vsi obrnili vase in “pometali” pred svojim pragom, po drugi strani pa mi prav to daje še več poguma in drznosti slediti sebi in zgolj biti to, kar sem. Zato želim vedno znova na to opozarjati in o tem na glas govoriti.

K pisanju me spodbujajo razmere v moji okolici in med ljudmi, s katerimi sem primorana preživeti del življenja. Vsi pritiski s strani okolice, ki zelo rada “meče kamne”, obsoja, so včasih dokaj težki in boleči. Mogoče se kdo niti ne zaveda, kako zelo lahko rani koga, s tem, ko ga obsoja in zaničuje ter ne vidi, koliko poguma je v izpostavljanju. Da slediš sebe ter se obnašaš tako, kot čutiš, da je ok namreč potrebuješ mnogo poguma. Tisti, ki tega ne storijo, so verjetno prestrašeni in ker se je lažje skriti v množico ter ji slediti, se prepustijo temu brez razmišljanja.

Vendar pa vse to nikakor ne vodi k sreči in zadovoljstvu. Odločitve, ki jih delamo iz strahu nam lahko v sebi postavljajo ovire, da ne živimo in delamo na polno. Ne glede na to ali gre za delavno okolje ali za sosede, nas edino lahko izpolni to, da smo, kar smo in delamo, kar čutimo- predvsem pa, da si upamo čustva pokazati, čeprav se s tem izpostavljamo. To je tisto, kar je naša resnica, ki nam prinaša mir in vsi odzivi drugih nam tega ne morejo vzeti, ko smo v stiku s sabo in je naše izražanje zavestno in pristno.

Ob tem se najde marsikdo, ki si ne upa in rajši ostane skrit ter ne pokaže pravega sebe- zaradi strahu? Verjetno. Čeprav poudarjam pristnost in iskreno pogumno izražanje, pa kljub temu ne želim obsojati, ko nekdo želi ostati skrit. Vsakdo ima svoj način življenja in preživetja. Vseeno pa si želim, da bi bilo več pristnosti in medsebojne povezanosti. Ko se namreč začnemo razkrivati in si upamo biti brez maske, se lažje povežemo z ljudmi in imamo odkrite odnose, kar pa tudi prinaša boljše počutje.

Za razkritje pa vsekakor potrebujemo pogum, ker smo brez maske najbolj ranljivi. Vseeno pa imamo v sebi zavedanje, da je ranljivost naravna in da se lahko vedno zaščitimo, ko se počutimo ogrožene. Še večji korak je, ko svojo ranljivost sprejmemo in smo ob tem mirni.

Spodbujam pa: Živi in delaj to, kar ti prinaša mir v srce. 😊Odločaj se izključno za tisto, zaradi česar si miren in srečen in ne tisto zaradi česar bodo mirni drugi. Tvoje življenje je tvoja izbira in ti ga ne določajo mnenja drugih. Si pripravljen/a zaradi strahu in mnenja okolice, zavreči nekaj, kar ti največ pomeni in ob čemer ti zadrhti srce? Razumsko verjetno ne. Pa so tvoja dejanja usklajena s tvojimi čustvi in besedami?

Zmoreš biti dovolj pogumen/a da živiš in se obnašaš tako, kot želiš, ne glede na zaničevanje okolice? Ne glede na to, kako se skušaš obnašati po njihovih merilih, jim nikoli ne zmoreš ustreči in preprečiti da bi te zaničevali, opravljali, se ti posmehovali itd. Mogoče poznaš zgodbico o starših, ki sta potovala z otročkom in oslom: šli so skozi različne vasi in povsod so bili deležni opravljanja, posmehovanja- v prvi vasi sta starša vodila osla, na katerem je bil otrok. Ljudem to ni bilo všeč, ker je otrok majhen in bi lahko hodil sam in bi bilo po njihovih merilih sprejeto, če bi bila na osličku mama. Zato so v drugi vasi zamenjali in se je na osličku peljala mama. A to jim spet ni bilo všeč in so bili deležni posmehovanja. Spet so zamenjali in v tretji vasi je osliček nosil očeta. Pričakovali so, da bodo tokrat lahko šli tiho mimo, a ljudje opazijo vse in so se tudi tokrat “obregnili vanje”.

Poanta:

Just be you and live it on! Ljudje bodo vedno obsojali in iskali nekaj, kar bodo zaničevali ne glede na to, kako zelo se želiš skriti in biti neopazen/a. Ne moreš uiti njihovim pogledom in jezikom. Na tebi je le, da se zaradi tega ne obremenjuješ in samo slediš sebi- samozavestno in ponosno. Največja osebna zmaga je, ko si na svoja dejanja in obnašanje ponosen/a, ker v njih vidiš pogum in osebni napredek. 🙂

“Življenje se začne onkraj strahu!” Osho