Samozaupanje, samozavest in ljubezen do sebe nimajo povezave z zunanjim svetom – vse je v našem srcu. Res pa je, da je za to, da bi zgradili samozaupanje in samozavest, potrebno delo na sebi.

Mnogi se izgubijo v iskanju ljubezni. Menjajo partnerje in upajo, da bodo našli ljubezen. Iščejo jo zunaj sebe in mogoče pomešajo seks in ljubezen. Tak človek, ki išče zunaj sebe, bo vedno našel partnerja, ki mu osvetli rane. Spolno dejanje brez ljubezni je samo še ena oblika športne dejavnosti.

Rada primerjam križev pot – Kristusovo trpljenje s potjo vsakega človeka. Staro mora umreti, da se lahko začne novo življenje. Oklepamo se varnosti, čeprav nismo srečni in zadovoljni – oklepamo se poznanega – oklepamo se križa.

Moji otroci imajo papagaja. Ta papagaj je vajen kletke – to je njegova varnost, svet zunaj mu je tuj in neznan. Ko ga spustijo iz kletke, se v najkrajšem času želi vrniti v svoj varen svet – življenje v kletki.

Prav taki smo ljudje – prave svobode sploh ne poznamo, ker je svet, v katerem živimo, »varen«, pa čeprav nismo svobodni – čeprav nismo zadovoljni.

Ko se človek zave, da je več kot samo telo, da je rojen, da svetu doda vrednost, se vse spremeni. Ko se zavemo, da smo duhovna bitja, ki nas vodi božanska inteligenca, se vse spremeni; ko sprejmemo dejstvo, da smo duša s telesom in smo veličastni, se pogled na življenje spremeni. Takrat dovoljujemo, da nas tok življenja odnese tja, kjer je za nas najbolje.

Zaupamo, da smo v danem trenutku natanko tam kjer moramo biti. Da se vse dogaja v naše najvišje dobro. A da to lažje razumemo, se moramo povezati s seboj. S svojimi lastnimi občutki, ki nas preplavljajo v danem trenutku. To so naša sporočila duše. Klic k spremembi, klic k sebi. A vse prepogosto ravno tukaj ne naredimo koraka. Vztrajamo na poti, ki nam je poznana, ki nam daje občutek varnosti a hkrati nam odseva strah, nezaupanje, morda jezo in občutke ne sprejemanja. Potlačimo, morda povemo svojemu partnerju, prijateljici, ki nas pri tem podpre in spet ne naredimo spremembe. Vztrajamo v coni udobja in pozabljamo zakaj smo tukaj. Pozabimo na to, kaj je naš namen. Pozabljamo kaj pomeni resnično živeti. Vse se začne pri nas. Znotraj nas. Ko to ozavestimo, vzamemo moč v svoje roke in

postanemo kreatorji svojega življenja. Držimo krmilo in plujemo v smer, ki jo določimo sami. Živimo in dihamo s polnimi pljuči. Tu se pravo življenje začne!

Več o ljubezni do sebe, o samozaupanju in o tem katera prepričanja so tista, ki kalijo našo srečo in naš pogum, ter kako si pri tem lahko pomagamo, si lahko preberete v najnovejši knjigi Ko ima življenje žur.

 

Članek pripravila Špela Seljak