In še vedno se smejejo…Tako kot vsak otrok sem tudi jaz imela svoje sanje in jih še vedno imam. Ko sem bila majhna deklica sem bila že takrat trmast otrok, mama me je vedno želela imeti v »kletki«. Bila je preveč skrbna, in še zmeraj je. Resnično sem hvaležna za to, saj so nekatere mame res malomarne do svojih otrok. Ampak kljub temu sem si želela posebno materinsko ljubezen, nekoga, ki bi me podpiral in mi govoril da bo vse v redu takrat, ko sem to najbolj potrebovala slišati.

Moja mama je vedno skrbela, da je z mano vse v redu  v smislu, da mi nič ne manjka finančno , ko sem bila v šoli, skrbela je zame tudi, ko sem imela kakšen prehlad ali, ko sem padla. V glavnem tiste »nujne« dolžnosti vsake mame. Hvaležna sem ji za vse, kar je storila zame, a vendar vedno bolj potrebujem njeno pozitivno besedo, redkokdaj sem bila hvaležna pohvale in spodbude glede mojih začrtanih ciljev. Ko govorim o svojih željah in ciljih za prihodnost, se mi oče in mama na nek način posmehujeta. Mama mi je celo večkrat rekla, da »preveč letim« in naj si raje poiščem »navadno službo«. Imam svoje podjetje in jasno začrtane cilje, pa vendar starši vseeno ne verjamejo vame. Moja mama mi je ob moji ustanovitvi podjetja rekla, da bom propadla in se “zapufala”. Veliko časa sem se jokala in bila neizmerno žalostna zaradi tega, še zdaj se vsake toliko časa zjokam. Ne morem verjeti, kako lahko nekdo z lahkoto prizadene tvoja čustva, brez posebnega truda. Še posebej, ker so tvoji starši…

Želim sporočiti vsem staršem, ki to berejo, naj so bolj pozorni na otrokove želje in cilje in naj se jim ne posmehujejo, saj to lahko otroka negativno zaznamuje. Malo nas je takšnih, ki želimo ta vzorec, ki nam ga starši želijo posredovati, pustiti za sabo in nadomestiti z novim, pozitivnim vzorcem. Živite svoje sanje in ne dovolite, da vam nekdo ustvari meje tam, kjer jih ni.

Sončica