PSIHIATER = PSIHOTERAPEVT ?
Zopet podobna situacija. Ne umirim se. Ne zmorem. Adrenalin, navdušenje, sreča, zadovoljstvo, motivacija. Mešanica vsega. Do konca sem uredila serijo fotografij, skočila pod tuš in spet sem v akciji, pišem.
Včerajšnje srečanje #mamiblogerk, je naredilo name prav poseben vtis. Z eno od mami blogerk, ki sem jo pred časom izredno začutila preko njenih blogov sva klepetali. Dotaknili sva se psihoterapije. Do tega sva seveda prišli, ker sem jo jaz omenila.
Psihoterapija je danes del mene, del mojega življenja, oziroma našega življenja. In del mnogih ljudi, okoli mene. Zakaj?? hm… Preprosto, sledijo mi. Ker letim. In ker zame ni limite na tem svetu.
Izredno zanimivo mi je opazovati in prebirati, kako so ljudje še vedno za časom. Psihoterapija jim predstavlja čisto grozo. Še bolj grozni, čudni in nenormalni pa so ljudje, ki se odločijo za psihoterapijo.
Kot prvo, za vse tiste, ki še osnov ne ločijo, te imam itak najraje.
Psihiater, ki ga dobiš na “recept”, ni isto, niti približno ni isto kot psihoterapevt. Se mi zdi to prva stvar, ki bi jo ljudje lahko počasi začeli ločevati. Psihiater bo težave rešil z recepti za tablete, no psihoterapevt ne. Je pa res, to moram nujno povdariti, psihoterapevt ni enako dobremu psihoterapevtu. To sem od svoje zlate psihoterapevtke slišala neštetokrat. In nebi se mogla bolj strinjat s tem. Sama je dokazala, da je temu res tako. V času študija sem eno že spoznala, s katero se nisem nikakor “pokonektala”. Nič zato. Važno, da sem danes tu, kjer sem. Na vrhu.
Kje sem ostala..
Ok, jaa. Pred nikomer ne skrivam, da sem se pred letom in pol podala na to pot. Vidim, opazujem pa, da je danes med ljudmi to še vedno tabu tema. Seveda, o težavah se ne govori. Na glas pa sploh ne. Oziroma če so težave, se prepričuješ, da to pa itak ni nič tazga. Ali pa si celo zatiskaš oči, da ni nič narobe.
Bognedaj, da kdo izve, da si šel delat na sebi. Itak si nor, nisi čisto normalen. Ljudje sploh ne dojamejo, da ne rabiš bit depresiven, da greš k psihoterapevtu. Psihoterapijo povezujejo s tistimi ljudmi, ki se najdejo na robu, ki ne vejo več kako v življenju naprej in razmišljajo o različnih “izhodih” če lahko tako rečem.
No temu ni tako. Že samo to, da se ves čas prepiraš s partnerjem, in “nikoli” nisi nič kriv, je dosti “velika” težava, da se odločiš za delo na sebi. Izgovori, da nikoli nisi nič ti kriv. Za vse stvari, ki se ti na tem svetu dogajajo so krivi drugi. Vedno najdeš krivca drugje. Če so slabi odnosi v službi, če se tam ne počutiš okej, itak so krivi drugi, ne ti. Ne gre ti, ne najdeš službe, spet, so krivi vsi drugi. Samo ti ne. Da ne govorim, da potem ko enkrat začneš itak najdeš še sto stvari, in vidiš jasno sliko, o tvoji “popolnosti”
Sej vem kako je to, sem bila sama tudi na začetku. Vse se ti zdi super… ko pa enkrat začneš “kopat” pa vidiš stvari iz nekega drugega zornega kota. Je pa razumljivo, ker itak način na katerega funkcioniramo, je za nas eden in edini ta pravi. Sej drugega ne poznamo. Tega so nas starši naučili, in s tem smo šli v svet. In itak, da ni to eden in edini način.
Vsak pač od doma odnese “prtljago”, ki mu jo dajo starši. In s prtljago zakorakamo v nov svet. Med ljudi, v nove odnose. V službi, s prijatelji in v partnerske odnose. Najhuje je, da svojo prtljago nesemo naprej na svoje otroke. In jih s tem vzgajamo. Kaj pa je med to prtljago, v tem kovčku? Notri so vse prepovedi, ki smo jih spoznali preko naših staršev. Vsa prepričanja naših staršev, ki pa so postala tudi naša. Kako ne, če z njimi živimo celo otroštvo.
Velikokrat sem v svojih zapisih že povedala, da se mi stvari pred dvemi leti niso zdele tako grozne. Čist kul sm funkcionirala. Skos neki mini prepirčki v partnerskem odnosu, totalno iz ego stanja otroka. Ko si niti ne znaš odgovoriti na vprašanje zakaj. Zakaj zganjaš kar neke scene za brezveze? Ne najdeš odgovora na ZAKAJ? Torej si v otroku.
več blogov, s podobno vsebino najdete na https://mojagalerija.si/blog/
I s k r e n o . Č u t n o . L j u b e č e .
Sandra Vidmar, Moja galerija
