“Lepo je, če dobim toliko kot dajem”
Misel, ki me je postavila pred ogledalo. Ob vprašanju koliko in komu dajem, se najprej zavem svojega odprtega srca. Ponosna sem nase, ker rada pomagam ,čeprav zelo velikokrat prejmem od iste osebe zelo malo. Kljub temu mi ni žal. Zakaj rada pomagam in se razdajam? Zato, ker to želim delati iskreno in svobodno in ker je občutek ob tem, ko nekoga osrečim, neprecenljiv.
Ob tem pa nikakor ne smem zanemariti sebe, ker to vodi v izčrpanost. Ko dam sebe na prvo mesto in najprej pomagam sebi, s tem lahko šele iskreno pomagam tudi drugim ter se ob tem ne izčrpam. Na voljo sem, ko sem sama v sebi polna ljubezni. Čeprav ne prejemam v isti meri od oseb kot jim dajem, pa to ni ovira, da jim ne bi dajala spet in spet. Dejstvo, ki ga ne smem zanemariti je, da se vedno razdajam, ko čutim tako in ne pod prisilo ali zato, ker bi drugi od mene to pričakovali. Taksno razdajanje podarja občutek lepote in ohranitve sebe in drugega.
Vendar pa danes v svetu materializma zelo prevladuje izkoriščanje predvsem ljudi, ki radi pomagajo in so vedno na voljo. Definicija izkoriščanja obstaja? Ne vem. Zdi se mi da ta občutek izhaja iz vsakega posameznika… seveda mi je ob tem pomembno kje so meje izkoriščanja. V medosebnih odnosih je taksen način delovanja zelo pogost… mogoče zato, ker smo ljudje leni in opravimo npr le delo, ki nam ustreza? Ne vem…
Sama poznam občutek predvsem iz obdobja šolskih dni, ko so me sošolke izkoriščale za pisanje nalog in druga dela v zvezi s šolo. Seveda brez ustrahovanja. Pa vendar sem to dovoljevala- zakaj? Predvsem zato ker nisem čutila pripadnosti in sem se močno želela, da bi me imeli radi. Prav ta motiv še danes mnoge vodi k temu, da dovoljujejo vse in so pripravljeni narediti vse, kar nekdo želi od njih. Zato je pomembno postavljanje meja in osredotočenost nase ter poznavanje motivov, ki me vodijo v pomoč drugim.
Tudi s postavljanjem meja se še vedno lahko pojavi izkoriščanje, saj smo občutljiva in ranljiva bitja, ki hrepenimo po ljubezni in si od drugega želimo le te. Veliko ljudi zato zelo pozorno opazuje, kdaj jih ima nekdo iskreno rad in kdaj jih zeli izkoriščati za svoje potrebe. Ob tem se sprašujem ali smo sploh se sposobni verjeti v iskrenost nekoga in brez strahu pred izkoriščanjem zaplavati v odnose? Hodimo skozi življenje v stalni pozornosti pred izkoriščanjem? Vsekakor je zelo obremenjujoče, če na vsakem koraku to delam in se ne znam zgolj prepustiti življenju in uživanju.
Zagotovo danes vsakdo gleda bolj ali manj nase in na svoje koristi, a kljub temu se lahko sprostimo in brez strahu živimo. Meje so tiste, ki nam omogočajo, da se zaščitimo in ne dovolimo izkoriščanja, ki bi nam škodovalo… sama nisem obremenjena s strahom pred tem in v tem, da nekdo poskrbi zase in izkoristi priložnosti, ne vidim nič slabega. Pomembno je, da se imam rada in svobodno dajem, tam, kjer želim. Vsekakor me lahko kdo izkoristi, a dokler mi ne škoduje, je vse ok.
Danes je taksna realnost in samo od mojega pogleda je odvisno v kolikšni meri lahko izkoriščanje sproščeno sprejemam. Zdravo gledam nase in dovoljujem tisto, kar presodim, da tudi meni ustreza. Tako v prijateljskih kot v drugih odnosih.
Se lahko izkoriščanje pojavi tudi v partnerstvu? Vsekakor. Ženske se lahko počutimo izkoriščene, če skrbimo za gospodinjstvo in ob tem od partnerja ne dobimo občutka, da to ceni. Seveda si želimo njegove ljubezni in če skrbimo za vse zgolj zato, da bi si pridobile njegovo ljubezen, se bomo ob tem izčrpale.
Včasih je bila vloga ženske skrb za gospodinjstvo, a danes ni več tako. Odnos naj bi bil enakovreden in oba partnerja bi morala skrbeti za vse. Občutek izkoriščenosti mi zato sporoča, da je čas za pogovor s partnerjem o mojih željah in sodelovanju v gospodinjstvu. Predvsem pa mi kaže, da ne cenim in spoštujem sebe, če ne postavim meje v odnosu. Sem res pripravljena vse življenje za partnerja delati vse samo zato, da bi me imel se bolj rad?
Ženske usmerimo pozornost vase in zgradimo ljubezen do sebe! Ni partner tisti, ki nam lahko da vso ljubezen, ki jo potrebujemo. Najti jo moramo v sebi. Spremenimo odnos do sebe in vse bo postalo lepše in lažje.
Sem ženska, ki se zelo rada izraža skozi pisanje, ker se mi zdi terapevtsko. V sebi iščem in brskam za neodkritimi zakladi ter se trudim predelovati vse, kar se mi pojavlja in me skuša oddaljevati od sedanjega trenutka. Zanimajo me predvsem odnosi in ljubezen do sebe, ker se mi zdi, da nam tega danes primanjkuje- zato želim s pisanjem ozaveščati in se dotikati tem, ki sicer v javnosti niso tako znane. To delo me sprošča, napolnjuje in uči