Ko je naš otrok postal najstnik in mu kanglica in pesek nista bila več dovolj smo se odločili, da gremo po svetu, na potovanje. Odločili smo se, da vsako leto eden od nas izbere destinacijo kamor bomo potovali. Ko je bil na vrsti naš otrok, si je izbral križarjenje po Sredozemlju. Tako z resnično veliko ladjo. Super. Naredili smo rezervacijo, plačali dva meseca prej in potem se je začel moj boj, boj s strahovi za katere sploh nisem vedela, da jih imam. Kar na enkrat se nisem veselila potovanja, ampak samo razmišljala, kaj vse gre lahko narobe. Skrbelo me je, kaj vzeti s seboj, kaj vzeti za obleč, ker na ladji moraš biti ob večerih oblečen elegantno. Zaradi tega je v moji glavi nastal ogromen problem, tako velik, da se nisem mogla odločit, kaj naj vzamem s seboj. Pa ne zato ker ne bi imela, ampak zato, ker sem jaz rada v kavbojkah in supergah. Tako preprosto in udobno. Elegantne stvari me utesnjujejo. ( strah pred bogastvom)
Vendar me je to tako mučilo, da sem vedela, da je nekaj, zadaj, skrito mojim očem. Začela sem se spraševati, česa se bojim? Pričeli so se oglašati res vse mogoči strahovi. Bala sem se, da ne bom dovolj dobra, dovolj dobro oblečena, skrbelo me je, da mi bodo ljudje, kateri skrbijo zate na živce, ker jaz imam rada svobodo in delam stvari po svoje. Tudi hrana je najboljša, ko si jo pripravim sama. Mislila sem, da bodo vsi, ki bodo skrbeli za moje potrebe vdirali v moj osebni prostor. Pa sploh ni šlo za to. Tam zadaj se je skrivala moja škatlica. Škatlica v kateri sem varna, v kateri vem kako bom poskrbela zase. Ta domača varna škatlica v kateri vem vse, kako to zgleda. Ko pa sem mogla spustiti stvari z lastnih rok, stvari, ki so mi dajale varnost sem bila čisto prestrašena. Tri tedne pred odhodom sem stala na robu moje škatlice in bilo mi je grozno. Če si navajen na prikolico in kamp, je skok na ladjo z vsem osebjem čista groza. To, da bo super in lepo, kar so mi vsi razlagali, ki so že bili na ladji ni pomagalo. Poslušala sem same lepe izkušnje, strah v meni pa je vztrajal. Oglaša se je na vse možne načine. Da bom imela premalo denarja, da ga bom izgubila, da nas v mestih, kjer se bomo ustavljali lahko oropajo, da se bomo v teh mestih izgubili, da bomo zamudili na ladjo. Najbolj noro pa je bilo to, da vsega tega mene sploh ni strah, ker smo že potovali in sem bila prepričana, da se to nebo zgodilo. V glavi sem vedela, da se nimam česa bati. Ampak, zakaj se potem tako bojim, od kje so vsi ti moji strahovi. En dan pred odhodom sem se zlomila, po licih so mi tekle gromozanske solze, ko sem možu začela razlagati, da me je tako groza, da me je tako strah…. Ko pa me je vprašal, česa te je strah, pa odgovora nisem imela. Nisem resnično vedela česa me je strah.
Zdaj ko gledam nazaj in z daljave vidim vso mojo dramo vem, kaj se mi je dogajalo. Strah me je bilo obilja, strah vsega lepega, strah, da sem lahko popolnoma preskrbljena. Na ladji sem bila popolnoma zadovoljna, da sem spustila nadzor in prepustila, da za naše osnovne potrebe poskrbi nekdo drug, da mi samo uživamo v občudovanju vsega lepega. To je bila res velika transformacija, ki se je dogajala v meni, da sem si končno dovolila privoščiti več, kot pa sem bila navajena. Vsi bi lahko imeli več samo če bi si dovolili. Če bi se jaz ustavila ob vseh strahovih, ki sem jih imela, danes nebi bila bogatejša za notranjo izkušnjo, kako je, ko ne rabiš delati nič drugega, kot, da samo si.
V življenju mislimo, da se bojimo samo slabih stvari. Pa v bistvu ni tako. Bojimo se vsega, kar je novo, drugačno, česar ne poznamo. In to je tudi, da bi imeli več, kot pa smo navajeni. Strah pred obiljem je ravno tako zelo močan in zelo stiska, tako, kot vsak drugi strah.
Če bi se odločala jaz in mož, na križarjenje še sigurno ne bi šli, ker to pa za naju ni, to je brez veze, dolgčas. No in še in še izgovorov sva imela samo, da se ne bi soočila z strahom pred obiljem.
Ker pa je najin sin drugačen in si svet razlaga z svojimi očmi, in on kar ve kaj vse mu pripada, ker ga imava rada sva se odločila, da ga poslušava in gremo. Otroci nas vedno potiskajo čez rob škatlice, le slišati jih moramo. Pa ne se ustrašit, ker je težko, težko je zaradi strahov, ki jih imamo. Od mnogih ste slišali, da je vzgoja težka, pa to samo zato, ker otroci niso obremenjeni, oni vedo, da jim pripada vse, ljubezen, čas, materialne dobrine. Ter tudi zahtevajo vse to. In veste kaj, če se bomo mi premaknili iz škatle, iz cone udobja jim vse to lahko tudi damo. Da ne govorim, da vedno, ko sem dala njemu, šla čez sebe, sem še največ dala sebi. Zdi se mi, da moj otrok bolj ve, kaj je dobro zame, kot pa jaz sama. Poslušaje otroke, dajte jim tisto kar zahtevajo, ker s tem boste dali sebi in njim največ. Ne se ustavit ob izgovorih, da je težko, nemogoče, iščite rešitev in naredite. Bolj, kot je kakšna stvar težka, večja je nagrada. In tako je bila tudi ta cela pustolovščina zapakirana v dva meseca travme, nagrajena s pet dnevnim nepozabnim, do sedaj najlepši dopustom. Imeli smo res vse. Najstnika, ki se je pet dni smejal, tudi ko smo od utrujenosti, od pohajkovanja popadali v postelje. Naklonjenosti in ljubezni eden do drugega. Žareli smo od znotraj navzven. In kaj smo zares dobili- dobili smo sebe v vsej veličastnosti nazaj. Naučeno, da za nas česa ni, se je poslovilo. Obilja je za vse dovolj, samo, če bomo mi to sami pri sebi dovolili. Ko je sin predlagal naslednje potovanje me je kar stisnilo pri srcu. Samo sedaj vem, kaj potovanja so. To so potovanja in raziskovanje samega sebe, potovanja po svojih omejujočih prepričanjih, ki nas v vsakdanu še kako ovirajo, da bi stopili iz ene stopničke na drugo.
Zato bo zajela sapo in se odpravila raziskovanju po sebi naprej.
Mislim, da se bolj, kot bojimo umreti, bojimo zares živeti!
Z ljubeznijo Brigita Žurej
Kje se je moja pot začela? V frizerstvu! Začela sem kot frizerka in še vedno delam to, z veseljem. Raziskovala sem vse mogoče alternativne terapije, prebrala tisoče knjig, naredila, kar nekaj šol in tečajev iz alternativne medicine. Znanje se je nabiralo in počasi se je zaokrožilo v eno celoto. Postala sem tista prava svetovalka, ki je združila zgodbe in izluščila najbolje možne variante, kako rešiti težavo.